Posebna kakovost Plohlove pisave je v tem, da avtor v svojih pripovednih svetovih ne podlega fascinaciji nad nasiljem in kriminalnimi dejanji, temveč se poskuša svojim najbolj grešnim dejanjem »prikrasti za hrbet« in jih z ubeseditvenimi načini bolje razumeti. Pred bralcem se tako odprejo vznemirljivi in predvsem avtentični psihološki vidiki, ki zaradi sočnega jezika in pripovedne dinamike delujejo zelo polnokrvno in prav nič »priročniško«. Vsekakor prvenec, o katerem se bo še zelo dolgo govorilo!