Avtorica se kritično loteva sodobne literature, še posebej slovenske: opozarja na njeno rutino, hiperprodukcijo in pomanjkanje humorja, hkrati pa ponuja pronicljiv vpogled v mehanizme, ki krojijo status umetnikov.
Zgodba se razvija iz navidez klasične pripovedi v kompleksen literarni preplet, v katerem se prelamljajo glasovi in besedila. Avtorica se poigrava z jezikom, literarnimi referencami (med njimi Amos Oz, Philip Roth in Thomas Bernhard) in bralca izziva k razmisleku o tem, kaj literatura sploh je in kakšno vlogo ima danes.
Iz spremnih besed Primoža Viteza:
“/…/ Zgodba Za nagrado se ukvarja s principi in možno izvedbo razpisov za dodeljevanje literarnih nagrad, predvsem pa z delovanjem in psihologijo udeležbe v komisijah za dodeljevanje umetniških priznanj, pomembnih za gradnjo socialnih statusov delujočih, se pravi živih umetnikov. Ob vtisu, da avtorica iz izkušenj razmeroma dobro ve, o čem govori, beremo, kako z zvrhano merico pikrega sarkazma mimogrede ošvrkne banalnost, stereotipnost, površnost in rutinerstvo članov teh komisij, pri čemer jim poočita tudi mnoge oblike samoumevnosti, avtomatizmov in predvidljivosti. Tekst je kritičen do literature na splošno, najbrž prav posebej slovenske in še zlasti sodobne: da v njej manjka humorja, da ji vlada hiperprodukcija, da nima prave družbene (in preveč družabne) vrednosti in da je preveč pogojena s paraliterarnimi nujnostmi. /…/
Pripovedni postopek je uvodoma klasičen, skorajda poročevalski. Naracija, ki opisuje stanje in dogajanje na eni od sej literarne komisije, poteka v tretji osebi, potem pa se v dveh korakih zgodi prelom: najprej se pripoved teleskopira z uvedbo teksta v tekstu, nato pa nastopi še prvoosebni pripovedovalec. /…/
Avtorica pri pisanju uživa in bralcu tega ni težko opaziti.”
Odlomek iz besedila Nade Vodušek:
“/…/ Čeprav se sprva zdi, da bo zasedanje komisije, zadolžene za podelitev literarne nagrade, teklo po ustaljenem vzorcu, v lagodju navajenosti in rahle naveličanosti, se nepričakovano prelomi. Na svetlo privrejo osebne lastnosti, zagate in travme članic in članov, ki se jih sploh ne trudijo več prikrivati. Spretno napisano zgodbo o ne tako neznanih vidikih literarne scene, o mnogokrat vprašljivih postopkih in kriterijih ocenjevanja, preberemo na mah, se ob njej zamislimo in večkrat zahahljamo. Kaj pa če je vse res?”
Fotografije:
Knjigo dopolnjujejo izrazite fotografije Tadeja Vaukmana, ki s svojo vizualno govorico pospremijo pripoved.
📌 Knjiga bo nagovorila predvsem:
- ljubitelje sodobne literature, ki jih zanimajo razmisleki o njenem stanju, smislu in razvoju,
- literarne ustvarjalce in kritike, ki bodo v satiričnem prikazu komisij in nagrad prepoznali marsikatero resnico,
- bralce, ki radi razmišljajo o literaturi, uživajo v jezikovnih igrah, literarnih referencah in intelektualnih izzivih,
- študente in raziskovalce književnosti, saj knjiga odpira aktualna vprašanja o statusu umetnosti in umetnika danes.
📢 Iz medijev:
