V Zimi se življenjska sila spoprime z najbolj neizprosnim letnim časom. Pero izvrstne pisateljice iz škotskega Višavja Ali Smith, navdihnjeno z božičnim časom, zapiše zgodbo vedrega pogleda na mračno dobo post-resničnosti, odeto v spomine, zgodovino in toplino, varno ukoreninjeno v zimzelenem: umetnosti, ljubezni, smehu.

Zima? Sivina. Najkrajši dnevi, najdaljše noči. Drevesa gola in drgetajoča. Poletno listje? Mrtva stelja.

Toda zima stvari naredi vidne. Kjer je led, je tudi ogenj. In nenadoma se Artovi mami začnejo prikazovati stvari. Pravzaprav ima privide tudi Art sam. Štirje ljudje, tujci in družina, se med božičnimi prazniki znajdejo v petnajstsobni hiši v Cornwallu. Bo v njej dovolj prostora za vse?

V Zimi Ali Smith se življenjska sila spoprime z najbolj neizprosnim letnim časom. Zima je del pisateljičinega literarnega cikla Letni časi, kvarteta romanov, ki se v krogotoku prehajajoče spremenljivosti gibljejo skozi letna razdobja. Pero izvrstne pisateljice iz škotskega Višavja Ali Smith, navdihnjeno z božičnim časom, zapiše zgodbo vedrega pogleda na mračno dobo post-resničnosti, odeto v spomine, zgodovino in toplino, varno ukoreninjeno v zimzelenem: umetnosti, ljubezni, smehu.

Kvartet Letnih časov je zbirka štirih samostojnih romanov, ločenih, a vendar medsebojno povezanih. Jesen, Zima, Pomlad in Poletje se s prostranimi koraki sprehajajo skozi intimne in skupnostne zgodovine, in ko jih postavimo enega ob drugega, dobimo uvid v nekaj večjega – vsi štirje letni časi, sopovezani v teku časa, trenutek, v katerem se rodi zgodba – znana domačnost in presenetljiva prenovitev, prav to, kar vsak letni čas je.

Obstaja letni čas, ki nas uči preživeti.

Tu je Zima.

Odlomek iz knjige: 

Bog je bil mrtev: za začetek.

In romantična ljubezen je bila mrtva. Viteštvo je bilo mrtvo. Poezija, roman, slikarstvo, vsi so bili mrtvi, in umetnost je bila mrtva. Gledališče in kino sta bila oba mrtva. Književnost je bila mrtva. Knjiga je bila mrtva. Modernizem, postmodernizem, realizem in nadrealizem so bili vsi mrtvi. Jazz je bil mrtev, pop, disko, rap, klasika, mrtvi. Kultura je bila mrtva. Dostojnost, družba, družinske vrednote so bili mrtvi. Preteklost je bila mrtva. Zgodovina je bila mrtva. Socialna država je bila mrtva. Politika je bila mrtva. Demokracija je bila mrtva. Komunizem, fašizem, neoliberalizem, kapitalizem, vsi mrtvi, in marksizem, mrtev, feminizem, tudi mrtev. Politična korektnost, mrtva. Rasizem je bil mrtev. Religija je bila mrtva. Misel je bila mrtva. Upanje je bilo mrtvo. Resnica in izmišljija sta bili obe mrtvi. Mediji so bili mrtvi. Internet je bil mrtev. Tviter, instagram, facebook, google, mrtvi.

Ljubezen je bila mrtva.

Smrt je bila mrtva.

Veliko stvari je bilo mrtvih.

Nekatere pa niso bile, ali še niso bile mrtve.

Življenje še ni bilo mrtvo. Revolucija ni bila mrtva. Rasna enakopravnost ni bila mrtva. Sovraštvo ni bilo mrtvo.

Kaj pa računalnik? Mrtev. Televizija? Mrtva. Radio? Mrtev. Mobilni telefoni so bili mrtvi. Baterije so bile mrtve. Zakonske zveze so bili mrtve, spolno življenje mrtvo, pogovor je bil mrtev. Listi so bili mrtvi. Rože so bile mrtve, mrtve v svoji vodi.

Predstavljaj si, da te strašijo duhovi vseh teh mrtvih stvari. Predstavljaj si, da te straši duh rože. Ne, predstavljaj si, da te straši (če obstaja kaj takega kot strašenje, ne preprosto nevroza ali psihoza) duh (če obstaja kaj takega kot so duhovi, ne preprosto domišljija) rože.

Duhovi sami niso bili mrtvi, ne ravno. Namesto tega so se pojavila naslednja vprašanja:

so duhovi mrtvi
so duhovi mrtvi ali živi
so duhovi smrtonosni

sicer pa pozabi na duhove, preženi jih iz misli, kajti to ni zgodba o duhovih, čeprav se dogaja v duhu najhujše zime, na bleščeče sončno postmilenijsko globalno segrevajoče se jutro pred božičnim večerom (božič tudi mrtev), in govori o resničnih stvareh, ki se resnično dogajajo v resničnem svetu in vključujejo resnične ljudi v resničnem času na resnični zemlji (aha, tudi zemlja mrtva).

Iz medijev:

• »Virtuozno, globoko, čudežno … Dotik milosti na vsaki strani.« – Boston Globe
• »Celo sredi najmračnejše zime je pisanje Ali Smith zimzeleno.« – Daily Telegraph
• »Prikaz prelomnih trenutkov in krhkosti družinskega življenja.« – Sunday Express
• »Ena najpomembnejših britanskih romanopisk.« – Irish Times
• »Sodobna Božična pesem v svetu post-resničnosti.« – Psychologies
• »Avtorica (…) ustvari niz čudovitih slik, ki prikazujejo zimo v vseh njenih vidikih. Glavna tema romana je soočanje s preteklostjo, travmo in izgubo, skozi globoko čustvene zgodbe likov pa se Ali Smith aktualno, tudi s pomočjo družbeno perečih tem, kot so politična polarizacija, priseljevanje in podnebne spremembe, dotika vprašanj identitete, družine in ljubezni.« – Samo Rugelj, Bukla
• »Knjižni, romaneskni kvartet, ki kroži po štirih letnih časih, vsako posamezno delo je v korespondenčnem odnosu z drugimi tremi, v pregibih resničnostnih ravni sodobnih bivanjskih izkušenj, preklicuje tudi post resničnostno percepcijo.« – Magda Tušar, Sobotno branje (pogovor s prevajalko Andrejo Udovč)
• »Čeprav je v osrčju romana družinska zgodba, je roman veliko več kot samo to. Je izredno aktualen ter tematsko in motivno zelo bogat, saj na izjemno izviren način obravnava (svetovno) politično krizo, podnebne spremembe, priseljensko problematko, lažne novice … Avtorica se ves čas poigrava z jezikom in slogi ter v besedilo vpleta številne (literarne) reference, zaradi česar predstavlja roman velik bralski in gotovo tudi prevajalski izziv. Gre za literarno mojstrovino, ki zahteva zelo pozorno in poglobljeno branje, in eno tistih del, ki ga z veseljem in užitkom (pre)beremo večkrat in ob tem vsakič odkrijemo nekaj novega.« – portal Dobre knjige (bralska priporočila slovenskih knjižnic)