Butalci v stripu 1

Kaj dobimo, če križamo dva najbolj žlehtna slovenska satirika? Ih, kaj! Butalce v stripu!

Marko Kociper, stripovski zajedljivec z ostrim peresom in brez dlake na čopiču, je izbor humoresk iz Butalcev Frana Milčinskega (1867–1932) »v nizane podobe postavil«. A s tem ni ustvaril sodobne adaptacije«, Butalcev ni »posodobil za naš čas«, da bi »nam jih približal«. Ravno obratno!

Zakaj le, mar ni posodabljanje šega današnjega časa? Danes to vsi počnejo!

Zato, ker strip pač ni pasirana papica za škrbavce in mlečnozobce, Milčinski pa ni nek davni dinozaver, ki ga sodobni bralci ne bi znali brati. Ta strip nam jasno kaže, zakaj so Butalci aktualni tudi brez posodabljanja. So takšni, kot so, robati in kratke pameti, ker točno takšni Butalci še vedno obstajajo, ker živijo med nami in nekateri nam celo vladajo.

Butalska neumnost je pač večna in vsenavzoča, zato je Milčinski velik, Kociper pa njegov prerok. V času, ko se zaradi satire padajo glave, naj bralci in bralke raje pokajo od smeha. Kajti tam, kjer je resno(bno)st zapovedana, postane humor dejanje upora.

Kakršna koli podobnost z resničnostjo seveda nikakor ni naključje, butalske pameti tudi dandanašnji namreč ne manjka.

👉 Trilogija: Butalci v stripu.

O avtorju: 

MARKO KOCIPER se je že zdavnaj uvrstil na Parnas slovenske satire. Že dobrih dvajset let neusmiljeno udriha po človeških slabostih in v svojih stripih ter ilustracijah neprizanesljivo zasmehuje vse, ki si zasmehovanje tudi zaslužijo. Začel je s satiro televizijske trash kulture, risal je tako daljše kot krajše stripe, bodisi samostojno ali po literarni predlogi, že vrsto let pa svoja zajedljiva opažanja polaga v usta (in oblačke) svojemu razvpitemu Jazbecu, junaku prve slovenske trojne stripovske trilogije. Njegova risba je neobrzdana, ljudsko direktna in vedno silovita v svoji neposrednosti. Zato zmore nagovarjati tudi slehernike in slehernice, ki jih sofisticirane artistične podobe ne zanimajo, ter tako prodre tudi tja, kamor drugi ne morejo. Vseeno pa Kociper resno jemlje svojo vlogo umetnika, saj svoj čopič metaforično daje na razpolago tudi tistim, ki ga nimajo. Njegova zašiljena družbenokritična ost tako na pranger postavlja samodržce in mogočnike, izkoriščevalce in krvoločnike, debeloritnike in starokopitnike, elitnike in pridobitnike.