Roman so opisovali kot enega »najbolj vznemirljivih romanov vseh časov«. V njem spremljamo norveškega umetnika, ki se sprehaja po ulicah Osla in premaguje lakoto.

Ta ga prežema vedno bolj, stadiji do popolne izčrpanosti pa so opisani v vztrajni, lucidni pisavi, ki odlično odseva razpadanje junakove resničnosti. Ko njegovemu telesu vedno bolj zmanjkuje energije, popušča vez telesa z življenjem, zato slabi tudi vez z resničnostjo, zaostrijo se njegova moralna načela, vse bolj divja pa postaja tudi njegova domišljija, zato ne more več dobro preceniti vsakdanjih okoliščin. Ko se telo bori za preživetje, vedno bolj usiha njegova empatija; vidimo, kako vse to vpliva na njegova čustva, ki nihajo od samovšečnosti do sovraštva do sebe.

»Vidimo pa tudi moč človeškega duha, moč upanja, moč samoohranitvenega nagona, ki se oprime vsake, še najmanjše slamice,« je zapisala prevajalka Marija Zlatnar Moe v spremnem besedilu.

Hamsunov Glad je spremenil norveško književnost in začel novo obdobje evropske, zato mu je vredno posvetiti še prav posebno pozornost. Ob novem, sodobnem prevodu je objavljena izčrpna študija Janeza Pipana, ki je leta 2015 Glad postavil na gledališki oder.

O avtorju:

Pisatelj, pesnik in dramatik Knut Hamsun (1859–1952) se je rodil kot Knud Pedersen v kraju Lom v dolini Gundbrandsdalen na jugu Norveške. Ko je bil star tri leta, se je družina preselila na daljni sever, v Hamarøy, na majhno kmetijo Hamsund v lasti sorodnika Hansa Olsena, kjer se je mali Knut kljub trdemu delu zavzeto posvečal branju in študiju. Pri dvajsetih je odšel zdoma, se med potepanji po Evropi in Ameriki preživljal kot fizični delavec, le za hrano in prenočišče, socialni deprivilegiranosti navkljub pa je vseskozi iskal stike z družbenimi sloji, ki so mu omogočali spoznavanje kulture, še posebej knjig. Svoja prva dela je objavil kot Knud Pedersen in Knud Pedersen Hamsund.

V ZDA se je odpravil dvakrat, prvič leta 1882 – po dveh letih se je zaradi suma, da je zbolel za jetiko, vrnil domov – in nato še enkrat leta 1886. Delal je na poljedelskih farmah Minnesote, bil v službi tramvajskega sprevodnika v Chicagu in tajnik pri rojaku, vodji unitaristične sekte, v čigar bogato založeni knjižnici se je srečal z moderno evropsko in ameriško književnostjo. Takrat je resnično »izumil samega sebe« in se leta 1888 vrnil v domovino kot pisatelj Knut Hamsun. Dve leti pozneje je objavil Glad, njegova slava pa je dosegla vrh v dvajsetih letih – leta 1920 je za roman Blagoslov zemlje prejel Nobelovo nagrado. Današnja recepcija Hamsunove literature je povezana z zadregami in nelagodji, saj je kot človek tolike umetniške sile in izpovedovalec tolikega sočutja simpatiziral z eno najbolj nečloveških ideologij, ki jih pozna svetovna zgodovina.

Hamsun je objavil okoli 50 del, nekaj najpomembnejših, Glad, Pan, Viktorija, Ženske pri vodnjaku, Potepuhi, Skrivnosti in Blagoslov zemlje, je prevedenih tudi v slovenščino.

Leta 2009 so v kraju Hamarøy, kjer je živel v otroštvu in nekaj časa po letu 1911 z ženo Marie in otroki preživel na tamkajšnji kmetiji, zgradili Center Knuta Hamsuna (Hamsunsenteret).