Domov : naslednja postaja Maribor

Le kdo od nas si ne želi občutka pripadnosti, sprejetosti in varnosti?

Primož Krašna v prvem delu trilogije pred nas razgrinja spomine prvoosebnega pripovedovalca na čas od avgusta 1991 do avgusta 1997, ko so potekala njegova najbolj formativna leta. Spomine na svoje odraščanje, ko si je najbolj od vsega želel preseči občutek izkoreninjenosti, ki ga spremlja vse življenje, in najti takšno mesto pod soncem, kjer bi se vsaj začasno lahko počutil kot doma, spretno prepleta s svojim življenjem v sedanjosti, v kateri si je že uspel ustvaril svoj lasten dom in najti tisto varnost, ki jo nekoč tako zelo pogrešal.

Odhod iz domače Ajdovščine v dijaški dom v Ljubljano in različne druge življenjske postaje, v katerih prvoosebni pripovedovalec vsaj začasno najde kraj, ki mu lahko pripada, spremljamo tako, kot bi mu ves čas gledali čez ramo, kar nam daje občutek, da zgodbo doživljamo z njim. Njegovo življenje je marsikdaj hote zarisano mimo perspektivičnih pravil, s čimer je še bolj očitno, kako deformirano in polomljeno je. V stripu sicer najdemo kombinacijo dveh različnih likovnih slogov in dveh različnih barv, pri čemer modra simbolizira pretekle spomine, oranžna pa pripovedovalčevo današnjo realnost.

Odlično stripovsko čtivo, ki preseneča s svojo vsebinsko in vizualno kompleksnostjo!

»Strah je izginil. Začutil sem, da pripadam.«