Knjižica Henrik Smrekar – Črnovojnik je izšla leta 1919 pri Založništvu Umetniška propaganda. Spis, ki obsega štirindvajset strani, je napisan z roko, Hinko Smrekar pa ga je popestril s petdesetimi samoironičnimi perorisbami. Natisnjena je v tehniki litografije.

V Črnovojniku je Smrekar opisal lastno internacijo med prvo svetovno vojno, na začetku leta 1915 je bil namreč vpoklican k vojakom. Anonimna ovadba ga je označila za srbofila in rusofila, aretiran je bil 4. avgusta 1915. Najprej je bil zaprt v zaporih na ljubljanski policiji, nato pa na ljubljanskem gradu, od koder so ga poslali v Wagno pri Lipnici ob Muri, od tam v Enzersdorf na Nižjem Avstrijskem in končno še v internacijsko taborišče za politične osumljence Mittergrabern. Septembra 1915 je moral v vojašnico v Judenburg na Zgornjem Štajerskem.

Še nadalje se je izmikal fronti, zato so ga iz bolniškega okrevališča v Scheiflingu poslali v garnizijsko bolnico v Gradec, kamor ga je spremljala ovadba zaradi simuliranja. Na tamkajšnji opazovalnici za duševne bolezni se je uspešno izdajal za norega, tako da so ga spomladi 1916 črtali z vojaških seznamov.

S Črnovojnikom, ki je izšel že davnega leta 1919, je Hinko Smrekar ustvaril pionirsko delo, veliko pred svojim časom. Izdelek na štiriindvajsetih straneh lahko označimo za protostrip in je vsekakor več kot običajna ilustrirana zgodba ali slikanica. Gre za nekakšno stripanico, kjer besedilo za nameček ni bilo postavljeno s svinčenimi tiskarskimi črkami, pač pa izpisano prostoročno, kar danes počnejo največji mojstri in mojstrice osebnoizpovednega stripa. Toda žanr avtobiografskega stripa se je v svetu razvil šele več desetletij pozneje …