Vse kar zapišejo, se razume kot skorajda goli posnetek njihovih življenj in izkušenj, kot nekakšen izoliran pogled na svet. Preveč umeščen pogled. Ali premočno izraženo stališče brez (umetniške) distance…. Dela z odkrito homosekslualno motiviko so velikokrat označena za nedvoumno oziroma izključno avtobiografska, dnevniška ali dokumentarna, brez simbolnega oziroma literarnega presežka…

Ampak na tem mestu se moramo vprašati, zakaj lezbična, gejevska ali določene vrste manjšinskih pisav ne postanejo tako zlahka "objektivne". LAhko bi se vprašali, ali je tako imenovana univerzalna literatura (ki je zgolj "kvalitetna" in jo druge označbe skorajda žalijo) tudi objektivna, apolitična, neprogramska in čista, ampak se raje vprašajmo, koliko je sploh še mogoče govoriti o takšni univerzalnosti. Če lezbične pisateljice in gejevski pisatelji pišejo "samo o sebi", o kom potem pišejo drugi avtorji in avtorice?