Ob tem zagovarja hipotezo, da je zavestna izbira nesreče edina možnost, s katero je mogoče kljubovati vsiljenemu, tehnološkemu idealu sreče, ki naj bi kulminirala med izpolnjevanjem pogojev, plačevanjem za lepoto in uživanjem ob funkciji in vlogi – ne glede na to, kakšni pravzaprav sta.

O avtorju:

Hrvaški pesnik in prozaist Dalibor Cvitan (1934 – 1993) je urejal literarne revije in periodiko (Telegram, Žena, Umjetnost i dijete, Kritika, Republika, Termin), pripravil je tudi antologijo hrvaške poezije za otroke. V njegovih pesniški zbirkah (Zadnji kopelec, Apò thaláttes, Luči nekropole) se spopadajo tradicija in modernost, abstrakcija in meditacija, primitivno in rafinirano ter nakazujejo domišljijskost zgodovinske pesniške retorike. V esejih (Ironični narcis, Pravo na nesreću, Zgranut pred zlom, Demos i demon) analitično uporablja stališča novih ameriških in arhetipskih kritikov ter tematizira problem resničnosti kot ogrožene objektivnosti. Opus njegovih romanov ni obsežen (Polovnjak, Poluvrijeme, Ervin i luđaci (sl. Ervin in norci)), a je pomemben, ker je v nasprotju s prevladujočimi literarnimi trendi svojega časa (proza ​​v kavbojkah, fantastika, žanrska proza ​​…) in predstavlja neke vrste vrnitev eksistencializma v hrvaško literaturo. Objavil je tudi knjigo gledaliških, radijskih in televizijskih dram (Rezultati pretraga) ter prevajal iz angleščine.