Slovenske pisarije so zelo posebna knjiga. Nevedoč, se pravi nezavedno – kar je še posebna ironija – nam vračajo ugrabljeno punk poezijo nazaj (ali morda naprej?) v naše loge, kjer  je nastala kot samonikla trta. Ne gre za pobalinstvo, ampak posebne vrste pogum. Ta pogum je bivanjski, pa tudi literarni. Pisati o tej poeziji pa je nesmisel. Postala je namreč živo bitje, ki nam ničesar ne bo ostalo dolžno, zato je bolje, da umolknemo. In jo začnemo brati! Sicer nam bo sarkazem te poezije vrnil odmev in potem smo (dokončno) opleli.