Druga knjiga Zbranega dela Zofke Kveder prinaša pripovedno prozo iz let 1898–1903, obdobja, ko je pisateljica ustvarila velik del svojih črtic, novel in krajših proznih besedil.

Besedila so prvotno izhajala v časopisih, revijah in almanahih, med drugim v Slovenki, Ljubljanskem zvonu, Domu in svetu ter drugih pomembnih publikacijah tedanjega časa. Prav ta razpršenost je dolgo zakrivala širino in pomen njenega zgodnjega opusa.

V svojih zgodbah Zofka Kveder izjemno občutljivo upodablja položaj žensk, socialne razlike, družinske odnose in notranje življenje posameznika. Njena proza je neposredna, psihološko poglobljena in presenetljivo sodobna tudi danes.

Izid Zbranih del Zofke Kveder je pomemben tudi zato, ker je pomagal ponovno ovrednotiti opus prve slovenske pisateljice, ki je v slovenski književnosti odprla prostor ženskemu glasu in izkušnji.

✍️ O avtorici:

Zofka Kveder (1878–1926) velja za prvo slovensko pisateljico in eno ključnih avtoric slovenske moderne. Pisala je prozo, feljtone, eseje in publicistiko ter v svojih delih pogosto tematizirala položaj žensk, družbeno neenakost in vprašanja identitete.

Njeno pisanje je bilo za čas, v katerem je ustvarjala, izjemno drzno in moderno, danes pa velja za pomemben del slovenske literarne klasike.

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• slovenska literarna klasika
• ženska pisava in zgodovina žensk
• črtice in novela
• slovenska moderna

Beseda založnika: 

Druga knjiga Zbranega dela Zofke Kveder prinaša pripovedno prozo, ki sodi v pisateljičino ustvarjalno najbolj intenzivno obdobje (1898–1903), ko je ob treh proznih zbirkah objavila tudi izjemno veliko število črtic, povesti in novel v dnevnem časopisju, revialnem tisku in almanahih (Slovenka, Ljubljanski zvon, Dom in svet, Edinost, Prvi majnik, Rdeči prapor, Ilustrovani narodni koledar, Nova nada in sarajevska Nada). Večina teh besedil po izidu ni bila več objavljena, zato druga knjiga Zbranega dela Zofke Kveder razkriva žanrsko raznoliko in motivno izjemno bogato prozo, ki je pomemben prispevek k leposlovju slovenske moderne.

V tem časovnem razponu prevladujejo v njenem ustvarjanju motivi, ki so povezani z ženskami in njihovimi usodami v družbi (prisilni zakoni, ženska želja, materinstvo, prostitucija, prezgodnja smrt) in podobami iz vaškega življenja na notranjskem podeželju (povest Na kmetih). V pisateljičinih besedilih iz tega obdobja je veliko avtobiografskih prvin iz otroštva, šolske dobe v Ljubljani, razgibanega življenja v Trstu in študentskih dni v Švici (Moja prijateljica, V težki uri, Tak otrok, Spomini). Slikovito so opisani vaški posebneži (Vaške slike), v slikah kmečkega življenja se pojavlja tudi socialna kritika, v nekaterih besedilih (Rezika, Ironija, Sličice) je prikazan proletariat.

Raznolika ni le tematika, temveč tudi žanrske značilnosti, saj je pisateljica pisala tako zelo kratke črtice kakor tudi daljše povesti (Na kmetih, Ivan in Ljuba, Moja prijateljica) in novele (Študentke). Za dotedanjo slovensko književnost so nenavadni tudi kraji dogajanja. Pisateljičine zgodbe se odvijajo na podeželju (notranjske vasi, Boštanjska vas, Kras), a tudi v Ljubljani, Trstu, Zagrebu, Dunaju, Bernu, Zürichu in Pragi. Čeprav so objave teh pripovednih besedil, ki jih pisateljica ni vključila v nobeno od zbirk, v veliki meri ostale brez odziva, tudi drugo knjigo Zbranega dela Zofke Kveder spremljajo znanstveno kritične opombe, ki ob sicer redkih, a zanimivih reakcijah pisateljičinih sodobnic na njene tedanje objave v periodiki, prinašajo podatke o nastanku del, posebnostih in uredniških posegih v avtoričina besedila.