Monografija Gledališče v dramatizirani družbi tekoče moderne raziskuje sodobno gledališče v času, ko se meje med umetnostjo, politiko in vsakdanjim življenjem vse bolj brišejo.
Knjiga analizira preplet drame, uprizoritvenih praks in politike ter pokaže, da gledališče nikoli ni nevtralno – vedno nastaja tam, kjer nastaja tudi politika.
Toporišič na izbranih primerih razkriva, kako se v sodobni družbi osebno prepleta s političnim in kako gledališče postaja prostor, kjer se ti procesi ne le odražajo, ampak tudi aktivno oblikujejo.
Knjiga odpira ključna vprašanja sodobne kulture: kako uprizarjanje vpliva na razumevanje družbe, kako umetnost sodeluje v političnih procesih in kako gledališče deluje v času t. i. tekoče moderne – sveta, ki je vse bolj nestabilen, prehoden in dramatiziran.
Gre za poglobljeno, analitično delo, namenjeno raziskovalcem, študentom in vsem, ki jih zanima sodobno gledališče kot prostor družbenega in političnega mišljenja.
📌 Za bralce, ki jih zanimajo:
- sodobno gledališče
- performans in uprizoritvene umetnosti
- kultura in politika
- teorija umetnostiZaložnik o knjigi:
Beseda založnika:
Knjiga se usmerja v analize prepletanja drame, gledališča, uprizoritvenih praks in politike, ki ponujajo ključne vpoglede za gledalke in gledalce ter raziskovalce in raziskovalke uprizoritvenih umetnosti, sodobne sociopolitike in kulturnih študij. Na izbranih primerih knjiga prikazuje, kako so drama, gledališče in uprizarjanje nasploh vedno politični; kako nastanejo tam, kjer nastane politika. Pokaže, kako v sodobnem gledališču in družbi osebno postane politično in obratno. Kako se suverenost (nad lastnim telesom) transformira v strastno iskanje osebne (spolne) identitete. Kako transgresivna drama v dramatizirani družbi (Williams) razkriva svojo kompleksnost na nepričakovane načine, na primer z izumljanjem samosvojega telesnega jezika. Hkrati pa knjiga opozarja, da je postkomunizem v modi, politični misleci in mislice ter aktivistke in aktivisti, kot sta Alain Badiou in Slavoj Žižek, pa sprejeti kot nosilci bakel idealizma, ki se je takoj po padcu Berlinskega zidu leta 1989 zdel nemogoč. Karl Marx znova pomeni več kot zgolj kip, Leninovi kipi se uničujejo in postavljajo v izmeničnem ritmu. Toda tudi nostalgija je boleča in neizprosna – in bolj ko je boleča, bolj je mamljiva za dramatizirano družbo ter gledališče. Politične avtoritete v tem sodobnem svetu žargonov pravšnjosti (Adorno) kot da ne bi obstajale več, kot da bi se raztopile v genealogijah modernega »jaza« in »biopolitiki« v vseh njenih nelagodnih posledicah.
