Monografija Izobraževanje odraslih za trajnostni razvoj raziskuje vlogo izobraževanja odraslih pri soočanju z vse bolj prepletenimi družbenimi in okoljskimi izzivi sodobnega sveta.

Avtor izobraževanje za trajnostni razvoj razume kot proces, ki spodbuja spremembe tako pri posameznikih kot v družbi – skozi kritično refleksijo, razvoj odgovornosti in zmanjševanje negativnih vplivov človeka na okolje.

Knjiga združuje teoretične pristope, analizo politik in empirično raziskavo ter pokaže, kako se izobraževanje odraslih v praksi giblje med dvema ključnima pristopoma:

• instrumentalnim, usmerjenim v konkretne spremembe vedenja,
• in emancipatornim, ki spodbuja kritično mišljenje ter razvoj aktivnih in odgovornih državljanov.

Poseben poudarek je na vlogi izobraževanja v okviru globalnih ciljev, kot jih opredeljuje Agenda 2030, kjer ima trajnostni razvoj pomembno mesto tudi v izobraževalnih politikah.

Gre za aktualno in relevantno delo, ki povezuje teorijo in prakso ter ponuja vpogled v to, kako lahko učenje v odraslosti prispeva k spremembam – ne le na ravni posameznika, ampak tudi širše družbe.

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• trajnostni razvoj
• vseživljenjsko učenje
• izobraževalne politike
• družbene in okoljske spremembe

Založnik o knjigi: 

Znanstvena monografija Bralna kultura v knjižničnem prostoru: razmisleki o poti od knjižničarja prostočasnega bralca do knjižničarja profesionalnega bralca v središče za­nimanja in raziskovanja postavlja vprašanje bralne kulture in bralnih navad knjižnič­nih strokovnih delavcev, zaposlenih v slovenskih knjižnicah. Publikacija, ki jo dopol­njuje monografija z naslovom Vloga in razvoj bralne kulture v knjižničarstvu: Bralna kultura vodij knjižnic ter modela profesionalnega razvoja in longitudinalnega razisko­vanja, zapolnjuje vrzel pomanjkanja znanstvene in strokovne literature z obravnavo bralne kulture in bralnih navad pri knjižničnih strokovnjakih, ki so v širši javnosti prepoznani kot nosilci dejavnosti za vzpostavljanje in krepitev bralne kulture in bralne pismenosti v družbi. Monografija primerjalno vključuje tudi rezultate proučevanja bralne kulture in bralnih navad splošne javnosti, tako kvantitativnega merjenja bral­nih navad (raziskava Knjiga in bralci) kot tudi bolj kvalitativnega (oziroma le delno kvantitativnega) raziskovanja o razumevanju prebranega (del v raziskavah PIAAC, PIRLS, TIMMS in PISA).

Skozi šest poglavij obravnava dva vsebinska sklopa, ki ju tudi nacionalna strategija za bralno pismenost povezuje pod pojmom bralna kultura: bralno motivacijo in bralne navade, oboje pa prenaša v slovenski prostor in na po­dročje knjižničarstva, z osredinjenjem na knjižničarju kot profesionalnem bralcu. V posameznih poglavjih izriše bralno krajino v nacionalnem in mednarodnem prostoru, primerja splošno bralno javnost in strokovno bralno javnost, analizira bralno kulturo in bralne navade strokovnjakov, ki delajo v knjižnici (poveže rezultate splošnih, šol­skih in visokošolskih knjižničarjev), ter ločeno analizira bralno kulturo in bralne na­vade šolskih in splošnih knjižničarjev.

Teoretična poglavja prinašajo novo opredelitev ključnih pojmov (npr. knjižničar – profesionalni bralec). Empirični podatki, vezani na bralno kulturo in bralne navade knjižničnih strokovnjakov, so bili zbrani v okvi­ru ciljnega raziskovalnega projekta Bralni vzori: bralne navade strokovnih delavcev v vrtcih, šolah in fakultetah ter splošnih knjižnicah. V raziskavi smo zajeli 40-odstotni delež populacije strokovnih knjižničnih delavcev; posamezni deleži v podpopulacijah se nekoliko razlikujejo. Ključna ugotovitev raziskave poudarja razmerje med bralcem v prostem času in profesionalnim bralcem oziroma med čustvenim in vrednotnim odnosom do branja. Kot taka ima raziskava tudi aplikativno vrednost.