Knjigo, ki je bila prvič objavljena leta 1974 in jo lahko zdaj beremo v slovenskem prevodu Marka Košana, je napisala Gitta Sereny (1921–2012), britanska biografinja, zgodovinarka in preiskovalna novinarka, ki je postala prepoznavna po svojih intervjujih in profilih zloglasnih osebnosti.

Eden od njih je temelj za pričujoče delo – Franz Stangl, poveljnik taborišča Treblinka od septembra 1942 do avgusta 1943. Z njim se je v düsseldorfskem preiskovalnem zaporu, kjer je čakal na rezultate priziva na dosmrtno kazen, pogovarjala od aprila do junija 1971.

Avtorica uvodoma pojasni: »Ideja za pogovore s Stanglom mi je šinila v glavo, ko sem med njegovim sojenjem v Nemčiji leta 1970 ugotovila, da je v nasprotju z drugimi, ki sem jih lahko opazovala v podobnih okoliščinah, človek, ki poleg drugega premore tudi določeno mero inteligence. Bil je edini poveljnik uničevalnega taborišča, ki mu je bilo sojeno.«

Za pogovor je porabila sedemdeset ur, za proučevanje arhivov in iskanje ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani z njegovo izpovedjo, pa še dodatnih osemnajst mesecev. Nastala je pretresljiva knjiga, o kateri prevajalec Marko Košan dodaja: »Pot v temo je ena izmed najpomembnejših pričevanjskih knjig o holokavstu in prelomna študija, ki dobesedno utelesi znamenito misel Hannah Arendt o ‘banalnosti zla’. Na Dunaju rojena angleška novinarka Gitta Sereny je prodrla do najbolj intimnih razmišljanj Franza Stangla, nekdanjega poveljnika najbolj zloglasnega nacističnega uničevalnega taborišča Treblinka. Odločena, da bo poiskala objektivno, a tudi njegovo osebno resnico, je vse, kar je povedal, ob vsem zanikanju, ko je bil obenem ponosen na svoje ‘delo’, z neskončno potrpežljivostjo navzkrižno preverjala z drugimi pričami in družinskimi člani. Stanglova življenjska zgodba nam v novi in drugačni, strašljivo neposredni luči razkrije nepojmljivost holokavsta, kakor so ga izvajali povsem ‘običajni’ ljudje, pri čemer se pripoved ne ustavi ob koncu vojne, temveč se nadaljuje v čas Stanglovega bega, najprej v Sirijo in nato v Brazilijo, kjer se mu je kmalu pridružila družina. Gitta Sereny v pogovorih z akterji neusmiljeno razgalja skrivne vatikanske kanale, ki so najhujšim vojnim zločincem omogočili umik v emigracijo, večinoma v Južno Ameriko. Neprizanesljiva je predvsem do vloge papeža Pija XII., ki v zadnjem času ob novih razkritjih znova polni časopisne stolpce. Gitta Sereny nas nepristransko, kot Dantejev Vergil, popelje do najtemnejših krogov pekla, kjer se – in to je najstrašnejše od vsega – ne skrivajo pošasti, temveč povsem navadni ljudje, kot sva ti in jaz.«

Knjiga, ki jo je nujno brati in o kateri je nujno govoriti.

O avtorici: 

Gitta Sereny (1921–2012) se je rodila na Dunaju; oče je bil madžarski aristokrat, mati nemška igralka iz Hamburga. Leta 1934 so vlak, s katerim se je peljala v zasebno šolo v Angliji, ustavili v Nürnbergu, kjer je bila nato prisiljena prisostvovati nacističnemu zborovanju. Dogodek jo je pretresel, posebej ko je prebrala Hitlerjev Mein Kampf, ki jo je zaznamoval za vse življenje. Po anšlusu se je leta 1938 preselila v Francijo, kjer je med nemško okupacijo pomagala vojnim sirotam, zaradi povezav s francoskim odporniškim gibanjem pa je morala zbežati v ZDA. Po vojni je delala v ameriških agencijah za begunce v različnih nemških mestih. Leta 1948 se je poročila z angleškim fotoreporterjem Donom Honeymanom, nato pa je bila dolgoletna sodelavka revije The Daily Telegraph Magazine. V svojem novinarskem delu se je ukvarjala predvsem z velikimi moralnimi vprašanji. Ob množici člankov je napisala vrsto knjig z natančnimi biografskimi študijami, med najodmevnejšimi so Albert Speer: Njegov boj z resnico (1995), Neslišni kriki: Zgodba Mary Bell o razvpiti angleški detomorilki (1998) in prva ter najbolj znana Pot v temo, prvič izdana leta 1974.