Pacem in terris je pesniška zbirka, ki je prvič izšla leta 1990 in sodi v pozno ustvarjalno obdobje Lojzeta Krakarja, enega najpomembnejših slovenskih pesnikov druge polovice 20. stoletja. Prenovljena izdaja je izšla ob 100-letnici njegovega rojstva in sodobnemu bralcu ponovno približuje delo, ki ga prevevajo premišljevanje o človekovi usodi, minljivosti, samoti in hrepenenju po miru.

Krakarjeva pozna poezija je izrazito osebna, a hkrati univerzalna. Iz intimnih izkušenj, zgodovinskih pretresov in življenjske zrelosti nastajajo pesmi, ki nagovarjajo temeljna vprašanja človeškega obstoja. V zbirki se prepletajo občutki notranje osamljenosti, odgovornosti do sveta in tihe vere v moč človekovega dostojanstva. Literarni poznavalci prav v tej fazi njegovega ustvarjanja prepoznavajo enega vrhov njegovega pesniškega opusa.

Naslov zbirke – Pacem in Terris (Mir na zemlji) – ni le sklic na znano okrožnico papeža Janeza XXIII., temveč tudi pesnikov osebni premislek o človeku v svetu nemira, konfliktov in negotovosti. Njegova poezija ne ponuja preprostih odgovorov, temveč prostor za razmislek, tišino in notranji dialog.

Prenovljena izdaja ni le poklon pesniku ob pomembni obletnici, temveč tudi priložnost za novo srečanje z avtorjem, katerega verzi ostajajo presenetljivo aktualni in nagovarjajo bralce različnih generacij.

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• slovenska poezija
• eksistencialna in refleksivna lirika
• Lojze Krakar
• slovenska literarna klasika
• poezija o človeku, času in miru

✍️ O avtorju:

Lojze Krakar (1926–1995) je bil pesnik, prevajalec, urednik, literarni zgodovinar in esejist ter ena pomembnejših osebnosti slovenske književnosti 20. stoletja. Za svoje delo je prejel vrsto najvišjih slovenskih literarnih priznanj, med drugim nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado. Njegova poezija združuje lirsko občutljivost, intelektualno refleksijo in močno etično držo, zaradi česar ostaja trajen del slovenskega literarnega kanona.

Predgovor k knjigi:

Ko je leta 1990 na pragu slovenske državnosti izšla Krakarjeva zbirka Pacem in terris, so bili časi napeti. Stare politične realnosti so se osuvale, na njihovih ruševinah pa so začele poganjati nove. Leta 1989 je padec Berlinskega zidu označil konec delitve Evrope na vzhodni in zahodni blok. Države Varšavskega pakta so v ekonomskih škripcih ovrgle sisteme, ki so jih krivile za svoje gospodarske težave. Nemčija si je želela demokratske enotnosti po zahodnem modelu, nekatere federativne zveze pa so klonile pod nacionalnimi pritiski. V poznih osemdesetih letih dvajsetega stoletja je pesnik čutil napetost sprememb, destabilizacijo starih struktur in prihajajočo burno vojaško reakcijo starih sistemov.

Zbirko svojih pesmi je sklenil posvetiti sporočilu miru okrožnice papeža Janeza XXIII. z naslovom Pacem in terris. Gre za temeljno okrožnico, ki jo je papež leta 1962 napisal le nekaj mesecev pred svojo smrtjo v odgovor na globalno politično in vojaško dogajanje; takrat – ob t. i. kubanski krizi – bi namreč spor med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike skoraj prignal človeštvo v dokončni, jedrski obračun.

Podobno nespametnim globalnim političnim dogodkom smo priča tudi danes, kar že samo po sebi zahteva ponatis te pesniške zbirke. Kaj šele če prištejemo, da je ob 100. obletnici pesnikovega rojstva Občina Semič leto 2026 razglasila za Krakarjevo. Zato je odbor za Krakarjevo leto z navdušenjem pozdravil pobudo Kulturnega društva Orel Semič, da je čas za novo, osveženo izdajo.

V vsebino osvežene izdaje torej ni bilo treba posegati, saj na žalost ostaja enako relevantna tudi danes. Bilo pa je treba poseči v oblikovanje. Prva izdaja te zbirke je bila finančno podhranjena in zato oblikovno skromna. Smiselno jo je bilo tudi vizualno povezati z močno in izrazno podobo knjige, ki jo je Kulturni center Semič izdal v sozaložništvu z Mladinsko knjigo – Od tebe dalje štejem svoje dni – ter celostno podobo Krakarjevega leta, ki ju je mojstrsko ustvarila izjemna oblikovalka Ajda Schmidt. Mehko vezavo nam je zapovedal sam Lojze Krakar, kot priča citat na zadnji strani knjige, likovna oprema pa je ne le izvrstno zgodnje ročno delo semiškega oblikovalca Rolanda Pluta, temveč tudi izkaz solidarnosti s sokrajanom. Kjer je pri prvi izdaji zbirke zmanjkovalo sredstev, so priskočili na pomoč ljudje: poleg omenjenega avtorja likovnih elementov tudi tiskar Bernard Bucik, ki je poskrbel za cenovno dosegljiv tisk.

Tako se osvežena izdaja poklanja okoliščinam nastanka izvirne zbirke. Predvsem pa odmeva v času kot opomin, da se moramo vztrajno zavezovati človečnosti, poštenosti, resnici in miru. Zato naj pričujoča izdaja opozarja na to, da moramo vztrajno stremeti k miru na svetu. Nič zato, če je ta cilj optimističen in idealističen – ali kot pravijo ljudje s slabo domišljijo – nerealen, saj nas le stremljenje k še nedoseženim idealom vodi v pravo smer.

dr. Jaka Jarc, direktor Kulturnega centra Semič