Pogovor o umetnosti in politiki

Ključne teme, ki sta jih tedaj obravnavala – družbeno nasilje, ekonomska neenakost, izključevanje, zanikanje nasilja, delo, ekonomski stres, razpad skupnosti in atomizacija družbe, družbena solidarnost in empatija posameznikov, pomen ustvarjalnosti, vloga jeze v umetnosti in politiki … –, so obsežne, kompleksne in zahtevne, vendar sta jih brez poenostavljanja podala na način, ki je razumljiv vsakomur.

Režiser Ken Loach (1936) je že od sredine šestdesetih let 20. stoletja enfant terrible britanskega filma. Kot mlad socialist je s šokantno TV dramo Cathy Come Home (1966) spodbudil spremembe pravilnika o zavetiščih za brezdomce in leta 1977 vplival na prenovo stanovanjskega zakona. Njegovi realistični, družbeno angažirani filmi so vselej na strani malega človeka. V njih tenkočutno prikazuje delavski vsakdan, revščino, brezposelnost, delavske boje, pa tudi nestrpnost in razkrajanje družbene solidarnosti; kritično opazuje delovanje socialne in pravne države, ki je pogosto bolj v službi kapitala kot ljudi.

Loach je prejemnik častnih doktoratov osmih univerz in dolge vrste prestižnih nagrad, med katerimi so japonski Praemium Imperiale (2003), dve zlati palmi v Cannesu (Veter, ki trese ječmen, 2006; Jaz, Daniel Blake, 2016), ter beneški zlati lev (1994) in berlinski zlati medved (2014) za življenjsko delo.

Leta 2014 je francoski pisatelj Édouard Louis (1992) vstopil na literarno prizorišče z osebnoizpovednim romanom Opraviti z Eddyjem in doživel izjemen mednarodni uspeh. Zatem je objavil še šest knjig, med njimi Kdo mi je ubil očeta (2018; prev. Iztok Ilc, 2024), Boji in preobrazbe neke ženske (2021; prev. Iztok Ilc, 2023) ter Spremeniti se: metoda (2021; prev. Andrej Peric, 2024).

V svojih avtobiografskih delih opisuje odraščanje v revnem delavskem okolju, zaznamovanem z družinskim in medvrstniškim nasiljem, brezposelnostjo, homofobijo in alkoholizmom, ter svojo izkušnjo postopnega oddaljevanja, bega iz pogubnega sveta otroštva. Snov, vzdušja in prostori, iz katerih črpa, so prikazani boleče neposredno in skozi pisavo, ki vztraja na ostrem robu avtofikcije, v nenehni napetosti med pripovedovalčevimi občutki krivde, prizadetosti, sramu, jeze, ljubezni in melanholije.