Protejkina pustolovščina

Ob zgodbi lahko otroci spoznajo življenjske razmere v jamah, glavne prilagoditve proteusa na jamsko okolje, nekatere prebivalce in obiskovalce jam, kot so netopirji, sorodnost proteusa z drugimi dvoživkami, podobnosti in razlike z žabami, ribami, kačami, njihov način dihanja, telesne značilnosti (npr. število prstov na nogah) itn.

Domišljijski okvir, v katerega so vpete te biološke resnice, pa deluje kot sredstvo, ki jih na učinkovitejši način približa otrokom. Domišljijski zgodbi sta dodana dve kratki strokovni poglavji avtorjev Marjance Kos in Gregorja Torkarja s Pedagoške fakultete UL ter Tinke Bačič z Biotehniške fakultete UL. Prvo v poljudnem jeziku predstavlja biološke značilnosti človeške ribice in življenjske razmere v kraških jamah ter je opremljeno z dvema fotografijama. Drugo pa se posveča pomenu pripovedovanja in branja zgodb v naravoslovnem izobraževanju.

Tejka je človeška ribica. Tejka – protejka. Naveličana umirjenega življenja v temi kraškega podzemlja si je zaželela potepanja po zunanjem svetu, svetu svetlobe, barv in sprememb, o katerem je slišala pripovedovati netopirje. Njen najboljši prijatelj, povodni mož, ji je to odločno odsvetoval in jo svaril pred nevarnostmi, ki prežijo tam zgoraj. A ker je bila Tejka v svojem načrtu neomajna, ji je na pomoč priskočil s čarovnijo. Čirule-čarule … Pif! In protejka je bila v trenutku opremljena z ostrim vidom, odporno kožo in krepkimi pljuči – pripravljena na pustolovščino v zunanjem svetu. Poslovila sta se in Tejka je odplavala v beli dan … Na poti je srečala ribe in spoznala, da jim ni nič kaj dosti podobna, čeprav tudi sama v imenu nosi besedo ribica. Družila se je z žabami in opazila, da ima z njimi marsikaj skupnega. V dogodivščinah v zunanjem svetu je bilo zanjo vse novo, vznemirljivo in zanimivo, dokler … Ojej! Le za las je ušla čapljinemu kljunu, a tukaj se zgodba zapleta še dalje in Tejka se sreča tudi z ljudmi …