Izpovedovalec se v prvem delu predaja podeželski intimi, objemom ljubimcev, ki jih vabi, da se razglaijo in ga tiho použijejo, dokler skupaj z njim v vsej svoji minljivosti ne zbledijo do kože, do kosti. 

Ljubimca obkrožajo podivjane živali in sanjski prizori nevidnih lestev, pepela pod stopali, pa tudi grožnje družbenega nasilja, ki se z vseh strani poskuša vsiliti med dva. Šelj prepozna agresijo okolja, ki se ji srdito zoperstavi in ne popusti niti za ceno klofute. Obenem pa poziva vse z roba, da korakajo z njim:  Po premici in ne v cikcak ali začarani krog. 

V zadnjem, najdaljšem sklopu zbirke Šelj popisuje lastne izkušnje z begunkami na njihovem begu pred vojno v Ukrajini, kjer oddaljena vojna dobi zanj drugačen, človeški obraz.  Ljudje, ki vstopijo v njegov dom in tako najdejo zatočišče ne begu pred nasiljem, niso več le podobe z ekranov – je Tatjana, ki si vzame trenutek, da nastavi obraz vesni, je mali Arsenij, ki je pozabil pod posteljo natikače, in je Katja, za katero je življenje samo še a long wait. 

Šeljev jezik je ključ. In njegov ključ je poezija – z njo vstopa vate.

Pino Pograjc