V pesniški zbirki Zamah dotika Milan Šelj prepleta osebni spomin, ljubezen, minevanje in izkušnjo življenja med Krasom, Ljubljano in Londonom. Njegove pesmi nastajajo iz konkretnih življenjskih trenutkov, vendar se hitro razprejo v univerzalna vprašanja o pripadnosti, izgubi, telesu, bolezni, smrti in moči bližine.
Zbirka je premišljeno razdeljena v šest vsebinskih sklopov, ki sledijo življenjski poti lirskega subjekta – od otroških spominov in prvih erotičnih zaznav prek iskanja identitete ter partnerske ljubezni do soočenja z boleznijo, smrtjo in lastno minljivostjo. Pri tem pesnik ostaja izjemno zadržan; čustvena moč njegovih pesmi ne izvira iz velikih besed, temveč iz natančno izbranih podob in tihih trenutkov vsakdanjega življenja.
Pomemben del zbirke predstavlja tudi spomin na epidemijo aidsa in na ljudi, ki jih je zaznamovala ali prezgodaj odnesla. Šelj o teh izgubah piše brez patetike, z dostojanstvom in občutkom za posameznika, zato njegove pesmi postajajo tudi dokument časa ter opomin pred pozabo.
Zamah dotika je zbirka o tem, kako človeka oblikujejo dotiki – ljubezenski, prijateljski, družinski in tisti, ki jih nikoli nismo doživeli. Je poezija, ki v ospredje postavlja ranljivost kot eno največjih človekovih moči.
📌 Za bralce, ki jih zanimajo:
- sodobna slovenska poezija
- intimna lirika
- LGBTQ+ književnost
- poezija o ljubezni in minevanju
- avtobiografska poezija
✍️ O avtorju:
Milan Šelj je pesnik, prevajalec in publicist. V svoji poeziji raziskuje teme identitete, telesa, ljubezni, spomina in družbenih predsodkov. Njegov prepoznaven pesniški glas združuje intimno izpoved, izbrušeno pesniško govorico in občutljivo družbeno refleksijo.
Iz spremne besede Alojzije Zupan Sosič “Med koso in dotikom”:
Zamah kose. Ali ta napoveduje v prvem pesniškem prizoru nostalgičen pogled v preteklost? V otroštvo? Pozorno branje prve (nenaslovljene) pesmi pesniške zbirke Milana Šelja (1960) Zamah dotika nam kar dvakrat spodmakne bralno pričakovanje, kar je prepoznavni znak kvalitetne poezije. Prvič, ko spoznamo, da pred nami ni zgolj etnološko ali etnografsko branje, v katerem bi obujali spomine na starodavni način košnje s koso, kjer je zaradi počasnosti postopka sodelovalo več ljudi hkrati. In drugič, ko se Eros na izviren način poveže s Tanatosom in nam napove temo celotne zbirke. Literarno branje prve pesmi namreč sugerira, da bo kosa, simbol smrti, kosila po različnih predelih, predvsem v Sloveniji in Angliji, kjer lirski subjekt prebiva. Tako kot preplet dveh bistvenih tem svetovne poezije – ljubezni in smrti – nam prva pesem napove tudi stilno opredeljenost: iskreno izpovednost in premišljeno estetizacijo. /…/
