S študijami primerov raziskuje, kaj je v povezavi z razstavljanjem odločilno zaznamovalo umetnost in kulturo obravnavanega obdobja ter kako sta ti področji delovali v odnosu do države: ali sta sledili uradni ideologiji in jo utrjevali ali sta se od nje oddaljevali.

Poglavja prinašajo razmisleke o tem, kaj so razstave dejansko predstavljale in kako – tako v povezavi z nacionalnimi težnjami posameznih jugoslovanskih narodov in vprašanjem skupne kulturne identitete kot tudi z njeno predstavitvijo navzven, v mednarodnem prostoru.

Vpogled v ustroj tega dogajanja v Sloveniji ponuja tudi širše razumevanje razstave kot medija in delovanja umetnostnih institucij. Slednje se v kontekstu hladne vojne razkrijejo kot voljne sodelavke politično-ekonomskih sistemov in prenašalke njihovih ideologij – čeprav ne nujno tistih, ki bi jih pričakovali.

Obdobje obravnave zamejujeta razstavi, ki tako z načinom organizacije, vsebinsko usmeritvijo in izborom del kot z odzivom nanju povedno odražata zgodovinsko situacijo svojega časa. Razstava sovjetskih slikarjev (Moderna galerija, 1947) je v Ljubljani gostovala v kratkotrajnem obdobju jugoslovanskega približevanja Sovjetski zvezi na področju umetnosti, ki se v Sloveniji sicer ni izraziteje udejanjilo in se je končalo leta 1948 po izključitvi Jugoslavije iz Informbiroja. Pregledna razstava Slovenska likovna umetnost 1945–1978 (Moderna galerija in Arhitekturni muzej Ljubljana, 1979) je predstavila vsebinsko in slogovno zelo širok spekter arhitekture, oblikovanja in likovne umetnosti, a s specifično predstavitvijo in interpretacijo potrdila modernizem kot vrhunec in najpomembnejši tok slovenske ustvarjalnosti preteklega obdobja.

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• umetnostna zgodovina Slovenije
• razstave in muzeologija
• arhitektura in modernizem
• kulturna politika v Jugoslaviji