Gledam vse te vitke fante, kako postavajo po vogalih, Kitajci, Arabci, črnci, latinosi, Bosanci, kako se režijo, pljuvajo naokoli in se prijemljejo za kurce. Slačim jih s pogledom, prek njihovih prsi, do ravnega trebuha, temnih mišic, po telesih sem ter tja. Ali se zaganjajo za žogo po igriščih, ob vročini si slačijo majice, da bleščijo kapljice znoja, žvižgajo za dekleti in predstavljam si, kako bi se spravili name, ko bi vedeli, da jih opazujem. Oči jim zvedavo skačejo v svet, meni pa je jasno, da je vse hudo že za mano, da jih lahko takole mirno motrim, ker le kaj, le kaj bi delali v moji spalnici, kjer so stvari urejene, ni treba paziti na policaje, ni se treba navduševati nad pretepi, ne bežati pred streli. Le kaj bi imeli povedati prijateljem, s čim bi se lahko hvalili, kaj bi jim dajalo blišč, junakom iz sosednje ulice. Zglajenost najdem v dvorani za fitnes, kjer se razkazujejo mišice. Ali po barih, ali na plažah, kjer skuša na tisoče gejev dobiti dirko s časom. Le kako bi trenirali v moji spalnici, kako bi tekmovali, ko se je čas ustavil, kako bi lahko doumevali drobne poljube, uživali v tišini ali zgolj šepetali. Vse to neznano bi jih plašilo, kakor tebe, ki si ves ponosen, smejoč se stopil skozi vrata, potem pa si postajal manjši in manjši, dokler te ni zjutraj vzela megla.
Ne vem, zakaj si mi padel na pamet. Bil si prvi, ki sem ga poljubil, čeprav si bil preveč pijan, da bi kaj vedel o tem. Jaz pa sem doživljal neznosne bolečine in srečo. Samo da sem se te dotaknil, hlepel sem po tvojih pogledih in rahlo sem te božal po hrbtu. Ne vem, če sem kdaj pomislil na seks s tabo. Pravzaprav si tega še nisem dobro predstavljal. Začelo pa se je tedaj, ko si me hotel voziti s kolesom. Rad bi bil tvoja punca, sem si mislil, ker nisem znal drugače. Ti pa bi skrbel zame, me razvajal, ob večerih bi se dobivala na samem, se držala za roke in zardevala. Tako pa se je vse obrnilo. Poglej, ker nisi maral teh čustev, si zdaj debelušen zdolgočasen dedec. Če se kdaj spomniš name, ti verjetno postane slabo. In, hvala, sicer jaz ne bi sedaj sedel v pralnici, čakal, da se perilo opere, ko zunaj dežuje, okoli skačejo Kitajci, stroji ropotajo, berem pesmi Killiana in se ne zavedam, da se leta sunkovito obračajo. Vsake toliko se poskušam vrniti v najine čase, kot da je to povsem mogoče, poiščem kakega najstnika, ki bi me rad vozil s kolesom, skrbel zame in me držal za roko.
Brane Mozetič je doslej objavil devet pesniških zbirk (Zaklinjanja, Mreža, Obsedenost, Pesmi za umrlimi sanjami, Metulji…), knjigo kratkih zgodb Pasijon, roman Angeli (izšel tudi v hrvaškem prevodu) in roman z rejverske scene Zgubljena zgodba. Uredil je dve antologiji homoerotične literature, par izborov sodobne slovenske poezije v angleščini, francoščini in španščini ter prevedel številne francoske avtorje (Arthur Rimbaud, Jean Genet, Michel Foucault, Nicole Brossard in sodobno francosko poezijo). Njegovo delo so v prevodih objavili v revijah ali v izborih v dvajsetih državah. Dolga leta je bil pomemben akter gejevskega gibanja, zdaj pa je v prvi vrsti urednik dveh knjižnih zbirk (Aleph in Lambda) in promotor slovenske literature v tujini (pri Centru za slovensko književnost). V zadnjem času je izbor iz njegove poezije izšel v francoščini (Obsession, Quebec, Ecrits des Forges 2002) in italijanščini (Parole che bruciano, Faenza, Mobydick 2002), v pripravi pa so knjige v španščini, angleščini, makedonščini in portugalščini.
