Biti z igro

Razmišljam o transcendenci, ki jo igra, tako kot jo dojemam, spočenja, raznaša in razširja okoli sebe. Sprašujem se, ali drži trditev, da imajo gledalčeva čustva odločilno vlogo pri oživitvi, morda bi moral reči pri sprejetju ali dojetju odrskega dogajanja. Odgovarjam s citatom, ki se mi je zjutraj postopoma izoblikoval v zavesti, ko sem lezel iz dremeža v budnost, in se glasi takole: misel nas pripelje do praga transcendence, čustvo nam odpre vrata vanjo. Morda zato, si mislim, lahko samo eksistencialna preuranjenost pripelje človeka v prostor preseganja sebe, v prostor nevsakdanje prekoračitve stvarne eksistence, do nekakšnega prevzemajočega dojemanja transcendence. In se vprašal. je to dojemanje transcendence čustvo ali akt zavesti ali kaj tretjega? In se vprašam, ali ni občutje transcendence nekaj takega kot ekstaza? In če si recimo odgovorim pritrdilno, ali nisem tedaj padel v nekakšen kotel, kjer se v e meša in staplja in ni več jasno, kaj je misel in kaj emocija? In ni več ja no, ali spada transcendenca, kakor si jo zamišljam in o kateri govorim, v filozofijo ali v psihologijo? In ali sta mi el in emocija nekaj podobnega ali celo istega? V kakšnem odnosu sta, v kakšni relaciji se tukaj pojavljata? Pravzaprav je transcendenca, ki jo doživljam v gledališču in kakor ta hip o njej razmišljam, nekakšen presežek, pomen nečesa, smisel ali bistvo nečesa, nekakšno vpetje ali priklop v kontekst sveta, v polje vesolja, ki me obkroža ali obdaja prav zdaj in tukaj.