To je katastrofični tok časa, ki postavlja posamezno fotografijo kot nekaj sanjskega, mislečega, nerealnega, neavtentičnega. In ravno v tem leži dinamizem fotografskih podob, skozi katere postajamo arheologi, poleg tega pa ni več vprašanje nostalgije, ampak dopolnitev emanacije nekogaršnje preteklosti.
Uroš Hočevar