Gre za primere, iztočnice, s katerimi bi rad nakazal izhodiščne probleme, ter s tem v obrisih opisal stanje umetnosti, kakor ga doživljam v današnjem času. Ta izhodišča po moje neposredno vplivajo na sodoben način mišljenja in delovanja, hkrati pa determinirajo področje umetnosti. Pozicija, v kateri se nahajamo po izkušnji 20. stoletja, mi omogoča, da bi lahko izbiral tudi druge in drugačne primere (poteze), pa bi vseeno zadel ob isto logiko v podstati naše civilizacije. Kajti ne samo, da je vpliv tisti, ki determinira sedanje stanje, temveč tudi obratno: institucije in centri moči, ki določajo »sedanje stanje«, izbirajo, reprezentirajo, historizirajo in z izbori ustvarjajo svoj vpliv »za nazaj« – kakor je znano reklo, da »zmagovalci krojijo zgodovino«.V tem pogledu je nujno iskati tiste vmesne in umestne lege, ki omogočajo smiselni odnos v zmernem odmikanju od teh matric in modelov. Zavedam se, da ta način razmišljanja spreminja pomen besede »umetnost«, kakršnega danes uporablja vrsta teoretikov v sodobni literaturi in celo v dojemanju zgodovine umetnosti, a mislim, da obstajajo dobri argumenti za drugačno razumevanje umetnosti. In ti argumenti se nahajajo tako v samem jezikovnem zaledju kot tudi v več kot petnajstletnem neposrednem ustvarjanju »situacij« in »procesov«, ki so ta izhodišča tudi potrdili. (iz uvoda v knjigo)