„Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in enake pravice“ so morda najodmevnejše in najlepše besede, kar jih je mogoče najti v kateremkoli mednarodnem aktu.

Splošna deklaracija vsem ljudem obljublja pravice, ki so temelj svobode živeti brez strahu in pomanjkanja. Te pravice niso nagrada za lepo vedenje ali pridržane le posebnim skupinam, temveč so do njih neodtujljivo upravičeni vsi ljudje vsepovsod – „brez vsakršnega razlikovanja“ –, pa naj gre za raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politični nazor, narodno poreklo ali katerokoli drugo okoliščino.

S sprejetjem Splošne deklaracije se kršitve človekovih pravice niso končale, toda odtlej so nešteti ljudje pridobili večjo svobodo. Preprečene so bile kršitve, doseženi sta bili neodvisnost in avtonomija. Mnogi ljudje, čeprav ne vsi, so si lahko zagotovili svobodo pred mučenjem, neupravičenim zaporom, usmrtitvijo po hitrem postopku, preganjanjem in diskriminacijo ter pošten dostop do izobraževanja, ekonomskih priložnosti, zadostnih sredstev in zdravstvenega varstva. Dosegli so zadoščenje za krivice ter nacionalno in mednarodno varstvo svojih pravic.

Moč Splošne deklaracije je moč zamisli, ki spreminjajo svet. Ob svoji 70. obletnici nas še vedno vse poziva, naj se postavimo za človekove pravice – svoje in pravice drugih.

– Zeid Ra’ad Al Hussein

visoki komisar OZN za človekove pravice