Zdaj nastopijo tisti nelagodni, skoraj zoprni trenutki, ki bi jim oba najraje ušla. Pod bremenom spominov na ta prizor, ki sta ga znala pred desetletji tako močno in z domišljijo odigrati, se zdaj skoraj sramujeta tako partnerja kakor sebe. Želela bi prikriti nemoč, gube, postarano telo, osušeni pogled in nasmeh, ki ničesar ne obljublja. Zato se neprestano su četa okoli kopalnice, pretiravata z osebno higieno, si iznajdljivo izmišljata odvečna opravila, samo da bi se izognila temu, da bi partnerja našla še budnega in mu pogledala v oči, v prepričanju, da bosta s tem prelisičila stvarnost in preložila priznanje na primernejši čas. Če ugotovita, da je part­ner kljub temu še vedno buden, se potuhneta in molčita, da ne bi kaka beseda presekala gluhe tišine in sprožila trpkih in zajedljivih prerekanj, ki so jima edina še šla dobro in gladko od rok in h kate­rim sta se vedno mogla varno zateči.