Fosterjeva poezija izhaja iz želje, ki je že po naravi nezadovoljiva. Zato se obrne k intelektualni lepoti in nam niza konkretne ter hermetične podobe, urejene v nadzirani pisavi, uravnoteženi, elegantni in zadržani, v kateri zunanjo lepoto vselej prekaša notranja, duhovna. Njegova kontemplativna poezija nadaljuje tradicijo pesnikov ameriške vzhodne obale v postmoderni maniri.