Na njegovo delo so vplivali vsi temeljni miselni tokovi tedanjega časa, od Darwina do Nietsceja in Schopenhauerja, do Freuda, pri katerem je celo praktično preizkusil postopke psihoanalize. Vsi ti vplivi so na izviren in zelo neposnemovalni način izraženi v njegovih romanih, a najbolj izrazito v najbolj znanem in tudi vplivnem, Zenova zavest. Knjigo je pisal nekaj let in ni nepomembno, da je to počel vzporedno s prevajanjem Freudove Interpretacije sanj. Za njegovo delo – najbolj prepričljivo ravno v Zenovi zavesti – je značilen vpliv psihološkega romana, pisanje kot terapija, raziskovanje nezavednega (teme: užitek, prepoved, sanje, čas, bolezen), a to počne s kritično analizo etabliranih meščanskih vrednot (nasproti učinkovitemu in prilagojenemu človeku postavlja ustvarjalnega in prizadetega človeka). Delo je razdeljeno v več poglavij, kjer gre v prvih za minuciozno dnevniško zapisovanje samoanalitičnih ugotovitev, v zadnjih pa za refleksivno analizo tega dogajanja. Gre za psihoanalitično izpoved in za njeno distancirano analizo, za imeniten preplet literarne naracije in teoretskega premisleka. Knjiga, ki zanimivo in partikularno orisuje fin de siècle na naših geografskih in vsebinskih razsežjih, vsekakor pomeni obogatitev in svežino v slovenski kulturni produkciji.