Razstava je bila Igorju Zabelu še posebno draga. Na njej so sodelovali umetnice in umetniki, katerih umetnost je imela zanj, kot je zapisal, osebno velik pomen. Razstava je bila predvsem študija in poskus vzpostavitve dialoškega odnosa in pozornega branja umetniških del ter prostor in situacija preizpraševanja lastne vloge kuratorja.

Za izhodišče je Zabel vzel svojo kratko zgodbo Nerazložljiva navzočnost ter jo skupaj s fotografijo kraja, ki igra v tej zgodbi ključno vlogo, in predstavitvijo razstavnega projekta poslal vabljenim umetnikom. Naprosil jih je za odziv s ciljem, da bi razstava aktivirala prostor dialoga, skozi katerega se izmenjane zgodbe, izkušnje, izjave, … osvetlijo v novi luči in vplivajo ena na drugo. Kot je zapisal, se je za dotično zgodbo odločil, ker govori o temah, ki so mu bile pomembne – o vplivu in posledicah nerazložljivega, naključnega in efemernega na naše življenje in pojmovanje stvari.

Zabel je razstavo postavil v začasnem prostoru, kamor je preselil tudi svojo delovno sobo. V njem je tako razstavil po pošti prejeta umetniška dela, se posvečal razmisleku in pisanju o le-teh in komuniciral z obiskovalci.

Poleg omenjene kratke zgodbe in Zabelovega opisa projekta vključuje izdani katalog še njegove zapise o vabljenih umetnikih in njihovih delih, reprodukcije in ohranjeno korespondenco. Na osnovi najdenega osnutka ga je oblikoval Ivian Kan Mujezinović/Ee.
________________________________________