Pisanje Casimira de Brita v pričujoči zbirki zaznamuje ritem dihanja »speče živali« ali »androgine živali«, kot svoj pesniški glas poimenuje Casimiro de Brito. Zbirka je namenjena branju v enem samem zamahu – to povezuje močvirja in morja med vrsticami in gosti dihanje »speče živali«, ki raste v našem branju. Počasi se izrisuje pomen, zastrt s senco, razkrit s svetlobo, krepi se njegova polnost, v kateri odmeva značilen ritem besed. Pesmi Casimira de Brita so počasne sarabande, prepojene z ljubezensko tematiko, nekakšne abstraktne impresije, še najbliže kitajski oziroma orientalski poeziji. Pomen je včasih fragmentaren, zgoščen v en sam verz, drugič spet prepleten, povezan v nepretrgano nit, ki potuje v naslednjo vrstico in ustvarja dvopomenska polja konca in začetka – večnega odhajanja in vračanja, slutnje smrti, in razpok v ljubezni.