Prva pesem v knjigi Ples mandljevca je programska: /iščeš žensko, vsa si v iskanju/. Iskanje pa ni prisotno samo v erotičnih pesmih, temveč tudi v drugih, predvsem v tistih, ki govorijo o pesniškem ustvarjanju (Ritmi daljave, Pismo…). Poezija je pesničina eksistenca, vzvod njene identifikacije, zato včasih ni meje med poetološko in ljubezensko pesmijo – oboje je njeno obstajanje. Tako preverja, kaj je zunaj in kaj je znotraj, kaj je nujno in kaj ne: /tako sem skočila ven in ostala zunaj, /zunaj dneva in zunaj verzov/. Njeno pisanje je smrtno resno, toda ker ve, kako živa je, se lahko postavi celo nasproti smrti (jo izziva). Ve, da je elementarnost neprizanesljiva, tveganje z njo največje in imperativ sodelovanja z moškim najmočnejši. Zdi se, da ni izbire, torej je ni. In ker hoče vedno znova doseči vse (popolno spoznanje) – jo fascinira použivanje – popolno predajanje oziroma sprejemanje drugega in sebe: /Želim si, da si me poželiš med kosilom/, /njegovo meso se mi raztaplja v ustih/, /pretvarjam se, da sem hrana/… Naslov Zaobljenost prvi hip spogledljivo obljublja nekaj žensko polnega in »neproblematičnega«, v resnici pa označuje le žensko polnost in nikakor ni brez ostrin. Že v naslovu se torej skriva ironija, ki je prisotna povsod v knjigi kot korekcija vsega, kar grozi, da se bo prelilo iz struge.
Maja Vidmar