Po poteh ljudskega stavbarstva na Slovenskem obravnava tretjo, na prvi pogled najbolj "slovensko" dediščino na naših tleh. Ko smo se odločali za letošnjo predstavitev, smo se zavedali prednosti in pasti pri takšem podvigu. Prednost je očitno v dejstvu, da je zaradi svoje številčnosti in povezanosti z izročilom slovensko ljudsko stavbarstvo klasični primer skromne, avendar izpovedno močne dediščine. Njegova velika vrednost je tudi v tem, ker potrjuje misel o Sloveniji kot o "Evropi v malem". Naše ozemlje je veliko komaj nekaj več od dvajset tisoč kvadratnih kilometrov. Na njem se prepletajo alpski, sredozemski in panonski kulturni vplivi. Raznolikost našega ljudskega stavbarstva še povečuje dejstvo, da je "zraščeno" s pokrajino, ki se spreminja vsakih nekaj ur hoda. Tukaj se namreč stikajo alpski, panonski, dinarski in sredozemski svet. Sedanje ozemlje naše države je v preteklosti doživljalo različno politično in civilizacijsko usodo, saj ie bilo razdeljeno na pet zgodovinskih pokrajin, na Kranjsko, Koroško, Stajersko, Primorsko (z Goriško in Istro), in Prekmurje, kar se tudi odraža na posameznih potezah ljudskega stavbarstva.

Pasti takšnega podviga so seveda drugačne narave. Odkar je namreč etnologija stopila v krog strok, ki skupaj pomenijo temelj spomeniškega varstva, se zavedamo, da tovrstna dediščina propada pred našimi očmi. Ugotavljamo, da skupaj s spremembami v načinu življenja neustavljivo odmirajo tudi materialne priče polpreteklosti. Večdesetletna prizadevanja spomeniške službe so sicer rešila nekaj najznačilnejših primerkov ljudskega stavbarstva. Skoraj v celoti pa so se spremenila velika območja včasih idilične kulturne krajine, spreminja se zemljiška struktura in izginjajo nekdanje oblike kmečkega gospodarstva, skupaj z obrtjo in drugimi tradicionalnimi znanji. Na njihovo mesto stopa brezdušna konfekcijska arhitektura, dolgočasna predmestna zazidava vzdolž prometnic, agro- in hidromelioracije, veliki in z današnjimi očmi gledano zgrešeni industrijski kompleksi.

Ali je slovensko ljudsko stavbarstvo obsojeno na to, da preživi le spomin nanj v knjigah, katerih ena je pred vami, in v obliki mrtvih muzejev na prostem?