Poetika / Poetics

Od nekdaj je v zraku vprašanje, ali mora biti pesnik nesrečen, če hoče pisati poezijo. Ali mora biti nesrečen slikar, kipar ali konceptualni umetnik, da poleg likovnega ustvarjanja piše pesmi? Za vsakega avtorja posebej velja, da je poezija sama sebi skrivnost, ki jo išče in (morda) odkrije vsak posameznik zase. In čemu pesniti v tem času? Čemu ustvarjati podobe? Vprašanje je zavezujoče za vsakega ustvarjalca in v svoji vprašljivosti odprto. Pesnjenje je odgovornost in pesem je odgovor pesnika, tako kot je likovna umetnina odgovor vizualnega umetnika. V skupni poetični govorici – v podobi in z besedo – izbrana dela največkrat presevajo življenjske zgodbe, ki (večinoma) prikrito slikajo avtorjevo podobo. Umetnikov avtoportret. Vznikajo različni pesniški postopki, ki, medtem ko dopuščajo več plasti prekrivanja pomenov v pesmih, to tradicionalno ali svobodno izpovedovanje prav tako na različne načine vpletajo v likovne podobe. Med vsemi se da potegniti vzporednice – vsi ustvarjajo na osnovi tematike pojasnljivega sveta. V verzih je navzoča paleta občutenj in bolj ali manj globokih razmišljanj o bivanju. Upesnjene so impresije v dotiku z naravo ali dogajanje v urbanem okolju, ki pogosto govori o stiskah današnjega časa. Ali pa so med stkane besede na pritajen način vpletene vse bistvene sestavine eksistencialne izkušnje. Med njimi najdemo celo poezijo, ki bi jo lahko označili kot angažirano. V črke ulovljene misli izkustva in spoznanj. Likovna izrazila imajo miselne, čutne in snovne komponente. Med mislijo in snovjo posreduje in ju povezuje nazorni pojem. Likovna izrazila so temelj likovne misli in jezika. Iz teh izbranih del mora umetnik sestaviti svojo umetnino. Podobe same postajajo, v igri videzov in resničnosti, sogovornice, vznikle iz pomnjenja, postajajo gibljive, so gibanje samo: v prehajanju besed in prelivanju podob. Spraševanje o pesniškem jeziku, o pesnjenju samem je tokrat povezano z vidnim izpovedovanjem umetnikovega videnja sveta in sebe v njem. Tako podoba kot pesem je potovanje v razprostranjenost sveta, v odprtost časa. Na poljih slik in risb, v formah kipov, v oblikah vsakdanjih predmetov, kot so čevlji in posode, med množico figur in na fotografijah, na skrinjah in vrčih ter na stenah in v čisto drobnih zvezkih zorijo pesmi. Rastejo iz zazrtosti vase. Nekatere – v enaindvajsetem stoletju – napisane na starih pisalnih strojih ali celo izpisane z roko. Prežete z rdečo barvo. Barvo življenja.