Lampretovi eseji so pisani osebno, ontično. Z izrazito osebno vpletenostjo dramaturga kot prvega gledalca in prvega kritika tistega, kar na odru šele nastaja. Z zavzetostjo, a tudi z refleksijo in distanco. V maksimalni zvestobi sebi, ki pa zaradi narave gledališča ne more biti drugačna kot – izdajalska. Napisani so bili z namenom, da bi zajeli vsaj delček razpoloženja, ki je prevevalo uprizoritev med njenim nastajanjem. S tem pa že tudi duha časa. Ti odlični zapisi so po avtorjevih besedah »poskus komentarja, sine ira et studio, tega, kar naj bi predstava prinašala tehtnega, glede na to, da je plehkosti v dojemanju in uprizarjanju več kot dovolj«.