Stojko se v zadnjem desetletju z nadgrajenim umetniškim pristopom, vidnim vplivom gledališke fotografije in v senzibilnem raziskovanju fenomena fotografske abstrakcije vrača k istemu neulovljivemu objektu, katerega gibanju v aktu fotografiranja sledi s premikom svoje kamere. Nove dimenzije teh fotografij odpira barvna tehnika – telo v gibanju tako ni več le obris, senca, sled, temveč je obdano z eterično atmosfero toplih barv ognjene svetlobe. Mojster fotografije, ki se z eksperimentom ženskega akta ukvarja vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, tako v fotografski medij vnaša gestualnost in abstrakcijo – razsežnosti, značilni za slikarstvo. Tako Stojkova fotografija prehaja na raven komunikacije z gledalcem, ki ni več vezan na razumevanje nekega zgodovinskega dogodka, določene estetike, specifične performativne geste – v motivu doživljamo esenco ženske, ki pa ni zgolj krhka, nežna, prijetna, temveč tudi prvinska, usodna, celo zverinska. Predvsem pa ni zgolj fizična pojavnost – matrica njene fizične podobe se podvaja na ravni eteričnega, duhovnega telesa.
Marija Skočir, kustosinja

Linki do člankov o knjigi: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042453511