Umómo

Jelena Lasan je pesnica, iz njene poezije je razbrati, da najmanj toliko tudi slikarka, pri čemer ji poezija in slikarstvo dajeta odskočišče za užitkarske polete, ali kot pravi: “Metulja sem ustvarila z mežikanjem očesa.” Njeno jemanje nove in nove poezije je njeno pravo človeško oko, ki s postopkom pesnenja najbolj resnično zre v svet. Zato njena poezije kot najbolj naravno čutilo jemlje svet okoli sebe brezpogojno, lahkotno in ni obremenjena s tradicionalno “posvečeno” pesniško “težo”. Zato Lasanova tudi na svoj poklic “pesnice” gleda večinoma humorno, kozmopolitsko, čeprav vseeno jasno zavezujoče. Kar pomeni, da v vsakem verzu poleg veselja do pesniškega mežikanja izraža tudi svojo jasno, radostno odločitev za igrivi pesniški pogled – pri čimer jo prav nič ne boli in obtežuje dejstvo, da je taka zavezujoča odločitev, kot vsaka odločitev, hkrati tudi nujno “ločitev” od drugih vrst pogledov in analiz, ki so med ljudmi morda bolj običajne in cenjene. Vendar ti drugi pogledi Lasanove resnici na ljubo pretirano ne privlačijo, ali pa kvečjemu kot snov za ironijo, ker “sčasoma telo odpade”, odmevi, ki jih napiše pesnik, pa s časovne razdalje živijo najmanj toliko, kot je telo kadarkoli – tudi, ko je bilo najbolj živo.