V knjigi izpelje tezi, da je treba uprizarjanje v živo raziskovati ne kot globalen in enoten fenomen, temveč ga analizirati znotraj specifičnih kulturnih in družbenih kontekstov, ter da je, zgodovinsko gledano, uprizarjanje v živo učinek mediatizacije, ne pa obratno. Uprizarjanje v živo se je kot kategorija uveljavilo z razmahom medijske tehnologije, meni avtor te vplivne in odmevne knjige, ki tudi gledalčevo željo po živi in neposredni izkušnji analizira kot rezultat mediatizacije. Gre za izzivalno študijo, ki se odpoveduje romantiziranemu prikazu gledališča kot posvečenega prostora žive in neposredne izkušnje, saj ga postavlja ob bok najrazličnejšim področjem delovanja in ustvarjanja, s katerimi si v sodobni družbi spektakla deli to svojo nekdaj ekskluzivno funkcijo: uprizarjanje v živo analizira tako v gledaliških dvoranah kot na rokovskih koncertih in v sodnih dvoranah. Obenem se ukvarja s televizijo in filmom kot z umetniškima oblikama, ki sta vsaka na svoj način izšli iz parametrov gledališča: če je zgodnja kinematografija posnemala dramaturgijo in igro gledališča, zatem pa sčasoma razvila svoj lasten besednjak ter gledališču v precejšnji meri odvzela tako njegovo vlogo kot tudi občinstvo, se je televizija zgledovala po gledaliških modelih uprizarjanja v živo ter med drugim ustvarila tudi Big Brotherja kot eno svojih bolj razvpitih in dobičkonosnih oblik.