ZLANKA

Bližaš se domači hiši, kraji in spomini so spet skupaj. Stiska te v prsih, je to strah pred ponižanjem?

Mati te sprejme razširjenih rok, objame
te. Odkar si odrasel, te je nehala objemati. Čudno ti je v duši. Izviješ
se ji iz objema: pozdraviš se s sestrama, ki te prav tako objameta.
Svaka, ki tudi bedita pri mrliču, se zadovoljita s stiskom rok in
zamrmranim sožaljem. Ker se sam takoj ne zganeš, te starejša sestra
prime za roko in odpelje k mrtvemu očetu. Pokropiš ga, ker to
pričakujejo od tebe, žalosti pa ne čutiš nobene.

O Avtorju

Štefan Jerebic se je
rodil 19. 8. 1941 v prekmurski vasici Hotiza. Mama Marija in oče Mihael
Jerebic sta bila starša dvanajstim otrokom, ki sta jih vzgajala v
skromnosti in veri. Štirje otroci so umrli že v mladosti. Oče Mihael je
bil samonikli knjigovez, vendar so se večinoma preživljali s
kmetijstvom. Živeli so v tipični prekmurski hiši, zgrajeni iz blata.
Mladi Štefan je bil sicer bolj samosvoj, vendar zelo bister, zvedav in
ukaželjen, zato mu je stric duhovnik po materini strani, ki je služboval
v Kaliforniji, omogočil šolanje v samostanu Sveučelišta u Zadru. Ker
druge možnosti za šolanje zaradi finančnih omejitev doma niso imeli, je
na prisilno šolanje pristal, vendar ga je po štirih letih, dva meseca
preden je zaključil prvo stopnjo (danes podobno kot klasična gimnazija),
zapustil brez pojasnila. Ta dogodek je hudo skrhal odnose med sinom in
starši, krivdo brez greha in skromnost pa je nosil s seboj vse do svoje
smrti. Tudi njegovi sestri sta izstopili iz redovniškega poklica. Čeprav
cerkvi ni bil naklonjen, je še pred smrtjo, že bolan,
obiskal Izrael. Bil je navdušen planinec, ljubitelj narave
in smučar. Bral je Marxa, občudoval umetnost, leposlovje, še zlasti je
bil podkovan v zgodovinopisju in zemljepisu. Med bivanjem v Kranju je
bil reden gost kinematografov. Veliko je potoval, največkrat se je po
Sredozemlju odpravil kar s kolesom. Posebno mesto v njegovem življenju
je zasedala nenavadna veda, astronomija. Imel je odličen posluh za
glasbo. Ima dva otroka. Nekaj let je živel na Dunaju, približno 7
let v Novi Gorici in kasneje 7 let v Kranju, več kot 30 let pa je
preživel v Oseku pri Šempasu z isto izvenzakonsko partnerico. Zadnjih 10
let svojega življenja se je boril z levkemijo in 24. 6. 2012 umrl v
šempetrski bolnišnici.