Andreja Žigona zjutraj zbudi pasji lajež in prvič pomisli, da bi ubijal. Izbruhi negativne energije se nadaljujejo, pomisli na pištolo, s katero bi ubil lajajočega psa, na požig arhiva, v katerem je delal, razstrelitev kmečke podrtije, v kateri sta bivala njegova ostarela starša, dezinfekcijo svoje prijateljice Tihce, poznavalke dialektičnega materializma, ljubiteljice čistoče in svežine.

Pomiri ga branje o termitih, ki gomazijo brez namena, pomisli, da se je bolje ustaviti, če ne vidimo višjega ali sploh nobenega cilja, ždeti v svojem stanovanju, in to po svoji volji. Vse bolj pada v bivanjsko stisko, v praznino, odloči se, da nikamor ne gre več, obrne ključ v ključavnici in nikomur ne odpre vrat.