Bastijan je šolar, debelušen in neroden, sošolci se norčujejo iz njega, tudi učitelj telovadbe, ker se z rokami ne more dvigniti po vrvi. Ampak to ni najhujše. Najhujše je, da mu je umrla mama in da ima občutek, da ga oče komaj še opazi. Tisto, kar Bastijan zna in ima silno rad, je branje in izmišljanje zgodb.
Gospodu Koreandru v antikvariatu ukrade knjigo z naslovom Neskončna zgodba in zbeži od doma na šolsko podstrešje. Znajde se v pripovedi o čudovitem cesarstvu Fantáziji, ki mu grozi uničenje. V zgodbi spremlja dečka Atreja in srečnega zmaja Fuhurja, ki iščeta človeškega otroka, da bi dal vladarici Fantázije novo ime in s tem rešil deželo.
Najdeta ga, njega: Bastijan se čisto zares znajde v zgodbi, ki jo bere! Ampak zaplete se, ko bi se moral vrniti v svoj svet: vse manj ima spominov nanj, ne želi si nazaj – nazaj pa ga lahko pripelje samo zares resnična želja. Do konca ne vemo, slutimo pa, da mu bo uspelo, ker ima prijatelja, Atreja, in srečnega zmaja Fuhurja.
O AVTORJU:
Michael Ende (1929–1995) je nemški pisatelj, ki je zaslovel z zgodbo za mladino Jim Knof in strojevodja Luka (1960), čeprav si je kot igralec in pisec dramskih besedil želel postati avtor za odrasle. Zanjo je dobil nemško nagrado za mladinsko književnost, ob hvali pa so se razvnele tudi kritike in pomisleki ob domišljiji polnih, fantastičnih zgodbah, ki naj otrokom ne bi predstavljale resničnega sveta. Tudi to je pripomoglo, da se je v začetku sedemdesetih let z ženo Ingeborg preselil v Italijo.
Tam je nastal pravljični roman Momo (1973), v katerem deklica vrne ljudem ukradeni čas, kasneje pa še Neskončna zgodba (1979). Osnovna zamisel za zgodbo se je širila in razraščala in namesto eno leto je Ende fantastični roman pisal tri leta. Neskončno zgodbo se lahko bere in se o njej premišljuje na mnogo načinov. Tisto, kar ne uide, pa je vprašanje: kako ozdraviti svet, ki ga požirajo laži, želja po moči in mu vlada suhoparna otipljiva resničnost brez fantazije.
