O konju, ki je lovil veter v ušesa je poetična slikanica, v kateri star, siv konj na pašniku ne dirja z drugimi, temveč posluša. V svoja velika ušesa lovi veter – in z njim zgodbe. Bralec skozi konjev vsakdan sledi trem različnim pripovedim, ki se razprejo kot drobne pravljice v pravljici.

Prva nas popelje v ledeno tundro, kjer živi jeti Jaka – velik, a nikakor grozen. Hrepeni po toplini in pogumu, da zapusti znani svet ter si ustvari novega. Druga zgodba nas sreča z gosakom Williamom in žabico Stefanijo, ki skupaj zaplešeta v ritmu svojega srca, tretja pa s čudovito kravico Goro, ki s pomočjo mamice ob zunanji lepoti odkrije tudi notranjo. Vsaka pripoved na svoj način govori o drugačnosti, odnosih, iskanju prostora pod soncem in o tem, kako pomembno je biti slišan.

Lana Grbec, ki je knjigo napisala pri štirinajstih letih, ustvarja z zrelim, igrivim in presenetljivo bogatim jezikom. Njene pravljice so nežne, a hkrati spretno izmuzljive – skozi živali in domišljijska bitja govorijo o zelo človeških temah: o hrepenenju, prijateljstvu, poslavljanju, sprejemanju in upanju. Kot zapiše Nejc Gazvoda v spremni besedi, gre za zgodbe, ki ne pripadajo dnevni politiki ali tehnologiji, temveč brezčasnemu prostoru medčloveških odnosov

Slikanica je primerna za samostojno branje starejših otrok in za skupno večerno branje, pri katerem odrasli v njej odkrijejo dodatne plasti pomenov. To je knjiga o poslušanju vetra, sveta in drug drugega.

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• poetične pravljice z živalskimi junaki
• zgodbe o pogumu, odhodu in hrepenenju
• sodobne slovenske slikanice mladih ustvarjalcev
• nežne, domišljijske zgodbe za skupno branje