“V Reziji se je ohranila izjemna nesnovna kulturna dediščina, ki je še živa in se prenaša skozi pripovedi, petje, glasbo in ples. Pravljica, ki jo objavljamo tu, je del pomembnega zvočnega arhiva, ki ga je na terenu posnel slovenski etnolog Milko Matičetov, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja zbral v teh krajih bogato pripovedno in pesemsko izročilo. To dediščino, ki je sedaj na razpolago današnjim in bodočim generacijam, sestavlja nekaj tisoč enot ustne zakladnice, ki jih je povedalo ali zapelo na desetine ljudskih pripovedovalcev in pevcev iz Rezije.

Med temi ima Tina Vajtova pomembno mesto, ne samo zaradi števila besedil, ki jih je posredovala, natanko 403, ampak tudi zaradi jezika, stila, raznovrstnosti pripovedne motivike, kar je značilno za njeno pripovedovanje. Tino Vajtovo lahko, zaradi posebnosti njenega izjemnega repertoarja, prištevamo med najbolj nadarjene ljudske pravljičarke v srednjeevropskem območju.

Pripoved Dekle, ki je hotela rožico spada med čudežne pravljice in je zelo redko dokumentirana med ustnim izročilom, saj je za besedila kot je to značilna zelo široka paleta motivov, kar se v današnjem evropskem prostoru ni pogosto ohranilo.

Glede na njeno vsebino je ta pravljica po mednarodni klasifikaciji pravljic Aarne-Thompson-Uther varianta pravljičnega tipa ATU 425C z naslovom »Lepotica in zver«, v kjer je moški junak postal žival zaradi uroka. Zbirko Rozajanske pravice začenjamo z zelo lepo pripovedjo, ki ima visoko kulturno vrednost. Izbrali smo jo v bogati zakladnici pripovedi, ki so nam jih posredovali pričevalci rezijanske tradicije: predvsem ženske, pa tudi moški, in otroci, ki so imeli srečo, da so živeli sredi čarobne narave, obdarjeni s čudežno ustvarjalnostjo. Bralci bodo lahko uživali ob lepoti pripovedi v izvirniku, v slovenskem narečju iz Rezije, in v spremljajočih prevodih.” – Roberto Dapit