V njem se avtorica loteva obravnave nehvaležne, mučne in – v času, ko pustoši kult lepote, starostniki pa se spreminjajo v družbene obstrance, »nadležne nebodijihtreba« – prejkone »nepriljubljene« tematike starčevstva in staranja.

Njena značilna pisava, kakršno poznamo iz poprejšnjih literarnih uspešnic, ostaja prežeta z ironijo, trpkim humorjem, lucidno družbeno kritiko in bistrovidnimi vpogledi.

V tridelni pripovedi (prvemu delu, ki je pisan prvoosebno, v memoarnem – dokumentarno realističnem slogu, sledi tretjeosebna, zakrinkana pravljica, roman pa zaključuje prvoosebna psevdoznanstvena razprava, morda kar eksplicitni feministični pamflet) molovske tonalitete prehajajo iz tesnobe in nelagodja starčevske betežnosti v durovsko šegavost in norčavost neverjetnih prigod in dogajalnih obratov ter se nazadnje na videz umirijo v serioznih legah, a vendarle izzvenijo v silovitem krešendu babje internacionale do bridkega ali pač srečnega konca! Kjer imaš opraviti z jago babo, se nikoli ne ve …

Leta 1992 Slaven Letica v duhu prevladujočega »žargona pravšnjosti« in absolutističnega tuđmanizma objavi članek Čarovnice iz Ria oziroma Hrvaške feministke posiljujejo Hrvaško, v katerem petero pisateljic in publicistk razglasi za narodne izdajalke. Vsaka se je na napoved izgona odzvala po svoje, večina s prostovoljnim eksilom in še plodovitejšim ustvarjalnim zamahom. Tudi »čarovniško« zaznamovana Dubravka Ugrešić (1949 – 2023), tedaj že uveljavljena in nagrajevana leposlovna avtorica, literarna teoretičarka in prevajalka iz ruščine, spričo medijskega linča in dušečega nacionalizma 1993 zapusti Hrvaško; odtlej živi in ustvarja v tujini kot svobodna pisateljica, občasno pa gostuje tudi kot predavateljica na ameriških in evropskih univerzah. Številni prevodi so botrovali prepoznavnosti in odmevnosti njenih del v širšem prostoru, mednarodni ugled pa si je utrdila tudi z več pomembnimi evropskimi nagradami.