Za večino ljudi tretje in četrte generacije, ki danes žive ob progi, po je »železna cesta«, ki se vije mimo njihovih domov, le še somoumeven del njihovega vsakdana. Malo ali skoraj nič več jih ne veže nanjo. Vsakdanjik krajev ob progi namreč že dolgo časa ni več uravnan po ritmu, ki ga je nekdaj določal tok vlakov. Življenje v dolinah Bače, Idrijce in Soče danes teče po povsem drugih in drugačnih poteh, ki se železnice le še poredko dotaknejo.

Stoletno življenje Bohinjske proge je torej podobno življenju človeka. Veselju ob prvi novici, do nameravajo tudi po ozkih dolinah Tolminske zgraditi železniško progo, so sledilo številno pričakovanja in napovedi. Rojenice in sojenice so rojevajočemu se otroku prerokovale predvsem vse dobro, kljub temu po je bilo tu in tam vendarle slišati tudi marsikatero manj prijetno napoved njegove usode. Številne, tako dobre kot slabe prerokbe, so se uresničile že v času gradnje proge. Kraje so preplavili številni delavci in povsem spremenili dotedanje življenie. »Tiha samota grape je bila ranjena, v rano je bil vtisnjen pečat večnega nemira … «.

Otvoritev proge je bilo velik dogodek, o katerem se je veliko pisalo in govorilo. Njeni graditelji, botri in drugi pomembni ljudje so pač morali ob novorojencu razporediti razmerja moči in oblasti ter mu s tem določiti njegovo nadaljnjo pot.

Navdušenje nad novo železniško progo, ki je povezala Primorsko z Gorenjsko, je v prvih letih njenega življenja presegalo vso pričakovanja. Potnikov se je trlo, obrtniki, izletniki in turisti so napolnili prej odmaknjene doline, rasle so nove hiše, trgovine in gostilne, prej težko dostopen zaslužek ni bil več tako velik problem. Vsega lepega po je bilo kmalu konec.

Proga, ki se je imela za svoj obstoj zahvaliti gospodarskim, v veliki meri po predvsem vojaškim krogom Avstro-ogrskega cesarstva, je morala sprejeti odgovornost, ki ji je bilo položeno v zibko in zaradi katere je bilo speljana prav skozi dolino Bače in ne po kateri izmed drugih predvidenih tras. Uspešno je prestala preizkušnjo, vendar je bila cena visoka. Utrpela je številne poškodbe, zaradi katerih si še dolgo časa ni opomogla. Še huje pa je bilo, da je bila z določitvijo novih državnih mej za dolgih 27 let pretrgana na dva dela in je tako zgubila večino svojega prvotnega gospodarskega in prometnega pomena.