V njeni prvi samostojni knjigi je ponatisnjenih nekaj že objavljenih pesmi, večina pa jih je prvič pred nami, prav tako njene tri kratke zgodbe. V njih je mogoče najti nekaj avtobiografske snovi iz njenega otroštva v prostranstvu pampe, pa tudi iz njenega zrelega obdobja v mestnem okolju. V prozi je zgovorna, v pesmih pa natančna in brez olepševanje preide k bistvu. Njeno pisanje je izraz zvestobe sebi in bližnjim, saj piše predvsem zase. V njenih pesmih je značilna lirika – ona sama in njena čustva, doživetja, pogledi, strahovi, upanje in veselje. V prozi pa so značilne anekdote in opisi. Knjiga je dvojezična, napisana v španščini in slovenščini.

Ana Ličen se je rodila v Buenos Airesu staršema, ki sta bila doma iz Vipavske doline in sta se pred grozečim italijanskim fašizmom odselila v Argentino. Ana je uredniku knjige napisala 29. avgusta 2015 naslednje: "Veš, da bi se morala roditi v Vipavski dolini. Tisti kraj bi moral biti moj, ne ta, a starši so se odločili, da ne bodo dali otroka Italijanom…Nikoli. In ga tudi niso. Ko sem se prvič "vrnila" v domači kraj, sem ga čutila kot svojega; ne le zaradi jezika – počutila sem se kot doma. Imela sem le devet let."