📌 Knjiga avtorja uspešnice Dosje sladkor.

Taka trdovratna prepričanja na primer učijo, da so maščobe nekaj slabega, ogljikovi hidrati pa dobri; ali da prehrana z nizko vsebnostjo maščob spodbuja hujšanje in zagotavlja boljše zdravje. Taubes trdi, da za debelost ni kriva količina, temveč kakovost zaužitih kalorij; ogljikovi hidrati (zlasti rafinirani, tisti v belem kruhu in testeninah) pa zvišujejo raven inzulina in spodbujajo kopičenje maščob.

Na vedênje potrošnikov in njihove prehranjevalne navade pogosto vplivajo tudi karizmatični posamezniki, mnenjski voditelji, ki s spretnim prepričevanjem lahko nagovarjajo javnost k spremembam. Ena od takih sprememb v ZDA je bila teza, da je za izgubo telesne teže potrebna intenzivna telesna vadba; kot dokazuje Taubes, je končna posledica praviloma prav nasprotna prvotni želji, saj izdatna telesna aktivnost povzroči tudi večji apetit, lakoto in pri marsikom toliko bolj povečan vnos kalorij.

Na še številnih drugih primerih avtor lepo pokaže, da je edina smiselna pot k zdravemu življenju zmernost, raznovrstna prehrana in predvsem uporaba zdrave pameti.

Knjiga Dobre kalorije, slabe kalorije je velik korak k pretrganju tesne miselne zveze med debelostjo, požrešnostjo in lenobo, saj Taubes dokazuje, da imajo geni, hormoni in kemija vsaj enako pomembno vlogo pri pridobivanju telesne teže kakor prehranjevalne navade. Avtor z vseh strani pregnete številna mnenja in hipoteze, ki so v preteklosti pa tudi v modernem času vplivale na trende v medicini in vedênje populacije.

Svoje prepričljive argumente za odgovornejšo in bolj logično, bolj naravno prehrano Taubes nadrobno razgrne v treh tematskih sklopih:

• Hipoteza o maščobi in holesterolu,
• Hipoteza o ogljikovih hidratih ter
• Debelost in uravnavanje teže.

Gary Taubes pri svojem raziskovanju brez predsodkov osvetljuje najrazličnejše zmote, slabosti, vrzeli in ozkoglednosti v znanstveni literaturi. Njegove zgodbe o nemoči znanosti in pomanjkljivih laboratorijskih testih so včasih briljantne in nadvse informativne. Med drugim pripoveduje o tem, kako so se znanstveniki, potem ko so ugotovili postopek za merjenje holesterola v krvi, »osredinjali na kopičenje holesterola v žilah kot vzrok za bolezni srca, in to kljub množici dokazov o nasprotnem«.

Pričujoča knjiga je pomemben dokument o razvoju in uporabnosti medicinske metodologije ter dragocen prispevek k zgodovini medicine in nutricionistiki v modernem času.