Drugače tudi ne bi moglo biti, saj je vsakdanje preživetje prva in nujna človekova potreba. Hrana pa je tudi užitek, in med obema poloma poteka težavna in zapletena zgodovina, ki je zelo odvisna od razmerij in družbene neenakosti. To je zgodovina lakote in izobilja, v kateri igra odločilno vlogo tudi kulturni imaginarij.
Zgodovina hrane noče biti prav nič “drugačna” in “alternativna”, temveč zaradi svoje osrednje eksistencialne vloge poteka strogo v skladu z “drugimi” zgodovinami, jih določa, te pa določajo njo – čeprav njene močne antropološke implikacije otežujejo preproste kronološke primerjave.