Umetnost ljubezni

Zbirko nasvetov, kako osvojiti žensko in kako ohraniti njeno ljubezen, je najprej spesnil v dveh knjigah, namenjenih moškim, ki jima je pozneje, da bi zapolnil perečo vrzel, dodal še tretjo, z nasveti, namenjenimi ženskam.

Ovidij ne daje le napotkov, kako osvojiti osebo, po kateri človek hrepeni, ampak bralca pouči tudi o tem, kako ljubezen ohraniti. Pesnitev sicer ne opeva globokega, občutenega ljubezenskega koprnenja; čustva so zgolj površinska, a kultivirana. Povsem banalne praktične nasvete, od skrbi za telesno nego do spretnega osvajanja in prikrivanja čustev, pesnik podkrepi s pisano paleto mitoloških motivov in reminiscenc, ki pa jih ne niza zgolj kot dokaze svoje učenosti ali pesniške modne dodatke, ampak z njimi, kot kak izurjen odvetnik s precedenčnimi primeri, spretno argumentira svoje trditve in jih postavlja kot zgled ali svarilo, če kdo ne bi upošteval njegovih naukov.

Umetnost ljubezni pa ni le neizčrpen vir antičnih mitoloških motivov, zgodovinskih utrinkov in dragocenih antropoloških podatkov. Ovidij je bil tudi pronicljiv poznavalec človeških značajev, pa četudi na lahkotno ironični ravni. Človeškega načina razmišljanja o ljubezni ne poenostavlja zgolj na »moški« in »ženski« vzorec, ampak ga diferencira tako po različnih karakternih lastnostih kakor po posameznih generacijskih obdobjih.

Umetnost ljubezni je v slovenščini prvič izšla leta 2002 (Modrijan). Za prevod je Barbara Šega Čeh leta 2003 prejela Sovretovo nagrado.

Drugi izdaji Umetnosti je dodana tudi kratka pesnitev Nega ženskega obraza (Medicamina faciei femineae), ki je bila prvič objavljena leta 2006 v knjižici Nega ženskega obraza Publija Ovidija Nazona s koledarjem za leto 2007, beležnico ter rimskim in večnim koledarjem.

O avtorju:

Rimski pesnik Publij Ovidij Nazon (Publius Ovidius Naso) se je rodil leta 43 pr. n. št. v premožni viteški družini v Sulmoni pod Apenini. Po končanem šolanju v Rimu je študij nadaljeval v Atenah, nato pa še v Mali Aziji, Egiptu in na Siciliji. Po vrnitvi v Rim je sicer nekaj časa prebil v dveh manj pomembnih državnih službah, nato pa se je pod vplivom rimskega izobraženca in literarnega mecena Mesale dokončno posvetil pesniškemu ustvarjanju. Pridružil se je Mecenatovemu literarnemu krogu, kjer je spoznal že uveljavljena, nekoliko starejša slavna sodobnika Vergilija in Tibula, ljubezenskega lirika Gala, neprekosljivega Horacija, se družil z epikoma Makrom in Pontikom ter satirikom Basom, prijateljeval pa je tudi z elegikom Propercijem. Leta 15 pr. n. št. je izdal svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Ljubezni, v kateri opeva ljubico Korino. Skoraj istočasno je spesnil Heroide, zbirko pisem, ki jih mitološke junakinje pišejo svojim ljubimcem, in tudi nekaj odgovorov nanje. Nekje med letoma 1 pr. n. št. in 1 n. št. je ustvaril Umetnost ljubezni, sledila pa so Zdravila za ljubezen.