Osamosvojitev Slovenije pri pouku zgodovine v 9. razredu osnovnih šol

Analiza Brigite Šepec pokaže, da so glavni problemi skozi pretekli dobri dve desetletji, odkar je v učbenike in učne načrte prišlo poučevanje osamosvojitve, ostali enaki ali podobni tistim, ki so se pokazali na začetku. Učitelji tem večinoma ne poučujejo vertikalno (ne izkoriščajo možnosti, da bi tiste teme iz prejšnjih obdobij, ki imajo aktualno konotacijo povezali z osamosvojitvijo in tudi življenjem v samostojni Sloveniji). Vendar avtorica hkrati pokaže, da so možni tudi drugačni, zanimivi pristopi, ki pritegnejo učence, bi bilo pa zanje potrebnega več časa za obravnavo, kot je predvideno in kot se v glavnem tudi izvaja; in seveda temeljite, dobro premišljene priprave. Tu velja izpostaviti dve njeni zanimivi ugotovitvi: da največ znanja o osamosvojitvi Slovenije učenci ne dobijo pri pouku zgodovine, pač pa od staršev; ter da kar 71% osnovnošolcev meni, da je poznavanje dogodkov, povezanih z osamosvojitvijo, pomembno.

Na koncu je treba poudariti, da so analize pouka zgodovine redke in zato vsak tak napor dragocen. Še posebej, če ponuja vzročne primere, kako teme (v tem primeru osamosvojitev) obravnavati in jih narediti zanimivejše.

Red. prof. dr. Božo Repe