»Za XX. stoletje bi z malo pretiravanja lahko trdili, da gre za dobo,
ki jo kvadrat neizprosno označuje. Umetniki, predvsem tisti, ki so
stremeli k ustvarjanju na osnovi abstraktnih, geometrijskih oblik, so v
kvadratu našli odličnega sogovornika. Radi so imeli njegovo
neobremenjenost s pravokotniško dilemo – »ali figura ali krajina«.
Skupaj s krogom je kvadrat predstavljal obliko popolne skladnosti in
uravnoteženosti, s tem pa je postal ustrezen ideal v kaotičnem času
družbenih prevratov, gospodarskih zlomov in svetovnih vojn.«